Z odprto zadrgo in golo zadnjico med ljudi

Opisala bom resničen dogodek, iz katerega se vsi lahko veliko naučimo. Povezan je s prvim vtisom in posledicami, ki ga ta prinaša, če je negativen.
Pri vtis si namreč ljudje drug o drugem ustvarjamo nenehno. Je zelo močan, težko ga je zbrisati. Če me kliče npr. danes nekdo, s katerim sem govorila pred enim tednom in je bil nesramen, morda je celo kričal name …, ob njegovem današnjem klicu najprej pomislim: »Ojoj, spet ta neotesanec, ki se ne zna obnašati.« In obratno seveda. Če me pokliče po telefonu nekdo, s katerim imam prijetno izkušnjo, pomislim najprej: »O, spet ta prijazen gospod, ki ve, kaj je bonton, je zelo sodelovalen, obvlada kulturni dialog in pravila telefonskega komuniciranja …«

Še več. Prvi vtis o nekom prenašam tudi na druge. In jim ga hote ali nehote vsiljujem. To svojo (zgoraj opisano) izkušnjo namreč povem tudi sodelavcem v pisarni. Tako bodo tudi oni ob sodelovanju z njim najprej pomislili na tisto, kar sem jim jaz povedala. Pa naj bo pozitivno ali negativno.
Zato se potrudimo ustvarjati pozitiven vtis, saj si z njim lahko vrata do osebnih in poslovnih priložnosti odpremo ali zapremo. Vse je odvisno od nas – našega obnašanja, govorjenja in še in še …
Tovrstnih primerov bi vam lahko iz svoje košare izkušenj natrosila ogromno. Mnoge udeleženci mojih predavanj že poznate, saj jih poskušam slikovito predstaviti v smislu »kako JA in kako NE«. Saj veste, da si pravila veliko bolj zapomnimo, če se podamo od prakse k teoriji.
In zdaj konkretna zgodba, povezana s prvim vtisom … S prijateljico greva na kavo v lokal, ki je blizu njenega delovnega okolja, zato ga dobro pozna. Jaz sem tam prvič. Sedeva na sedežno in natakar naju postreže. Ker se na sedežni sedi nekoliko nižje, ga vidim ravno pod pas. In opazim, da ima odpeto zadrgo. No, nič nenavadnega. Pač njegova t. i. slepa pega, a prav je, da mu nekdo to pove. In ker je v poslovnem bontonu osnovno pravilo, da nikogar ne spravljamo v zadrego, pogledam prijateljico in ji namignem, naj ga potem na to diskretno opozori, ker ga pozna. A preden mi odgovori, se tip zasuka in jaz se zgrozim. To pa ni več slučajnost. To pa ni več slepa pega – hlače je imel spuščene skoraj na pol riti. Natakar. V gostinskem lokalu. Kjer so pravila. Kjer je bonton. Kjer je HACCP (»hasap«). V kulturnem okolju, ne v »žnj« kotu.
Spet z očmi poiščem odgovor pri prijateljici. Vprašam jo: »Kaj je to res, kar vidim?« In dodam vsa zgrožena: »Kako mu šef to dovoli? Kako lahko dela tako nemarno oblečen?« Ob tem seveda odmislim odprto zadrgo, kar se lahko zgodi komur koli. Ona pa me pogleda, se nasmehne in reče: »On je vedno tak. In še nekaj – ON JE ŠEF.«
Po tistem še nisem šla v ta lokal. Tako ne vem, ali še vedno »fura« (kot bi rekli mladi) ta svoj stil ali mu je kdo že povedal, da se ne spodobi. Saj ne pričakujem, da je ta izgled zamenjal s kravato ali metuljčkom in obleko. Sploh ne. Tudi to bi bilo v tistem okolju in na tistem delovnem mestu nenavadno. V mislih imam samo zapeto zadrgo in pokrito zadnjo plat. Pričakujem kot gostja lokala preveč?”