fbpx
Moja zgodba za življenje - o bonbonih - PERESA
3225
post-template-default,single,single-post,postid-3225,single-format-standard,theme-bridge,bridge-core-2.5.4,woocommerce-no-js,woo-variation-swatches,wvs-theme-bridge,wvs-theme-child-bridge,wvs-style-rounded,wvs-attr-behavior-blur,wvs-tooltip,wvs-css,ajax_fade,page_not_loaded,,columns-3,qode-theme-ver-23.9,qode-theme-bridge,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-6.4.1,vc_responsive,elementor-default,elementor-kit-3483

Moja zgodba za življenje – o bonbonih

Moja zgodba za življenje – o bonbonih

Zgodba za življenje iz moje knjige Bonton (bonbon) za vsak dan

Kot prvo- ali drugošolko me je Oma poslala v trgovino po kruh in mleko. Dala mi je denar in vrečko. A v trgovini me je premamila vrečka bonbonov. Po otroško sem seštela, če imam dovolj denarja še zanje. Kupila sem jih. Prav vesela sem prišla domov (na srečo vrečke nisem odprla že med potjo) in Omi povedala, da sem še bonbone kupila. Strogo me je pogledala in mi resno rekla: »Za bonbone se nisva dogovorili. Brez dovoljenja jih ne bi smela kupiti. Nesi jih nazaj.«

Bilo me je sram, a s sklonjeno glavo in nekoliko jezna sem se odpravila v trgovino ter trgovki pri blagajni vrnila vrečko z bonboni. Bilo mi je nerodno, a za vedno sem si zapomnila, da se moram držati dogovora in da s tujim imetjem ne morem in ne smem razpolagati brez dovoljenja.

Mnogo let kasneje mi je Oma povedala, da ji je bilo težko gledati me, ko sem s sklonjeno glavo in solznimi očmi odhajala nazaj v trgovino, a je vedela, da je ta »šola« naložba za mojo prihodnost. In za to sem ji zelo hvaležna. To so zlati vzgojni cekini.

P. S. Oma pišem z veliko začetnico zato, ker sva jo tako klicali s sestro in nisva imeli v mislih le »stara mama«, ampak nama je bila tudi prijateljica, zaupnica, podpornica, motivatorka, osebna psihološka trenerka (kot bi rekli danes) z imenom Oma. Danes je najin angel varuh.



0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaVrni se v trgovino