S prodajo brisače do obroka hrane

To je moja zgodba o brisači. A tudi pripoved o boju za preživetje. Torej zgodba o žalosti. In na drugi strani o sreči. Cela zmeda, boste rekli. Je torej pozitivna ali negativna?

Ležim na plaži in uživam. Moje misli potujejo skozi različne polpretekle in še bolj oddaljene dogodke. Uščipnem se. Res sem tu. V čudovitem okolju neokrnjene narave. Ker obožujem morje, se vsake pol ure (se mi zdi) potopim v smaragdno zeleno morje. Med plavanjem pod vodo zavestno delam plavalne gibe, ozaveščam trenutek tukaj in zdaj. Še danes čutim, kako sem takrat, konec julija, odrivala z rokami okoli sebe vodo in se poganjala naprej. Samo naprej. Izjemen je občutek, ko si uglašen z naravo in njenimi danostmi. Ko si njej prijatelj, ne sovražnik. Jaz ta občutek sreče in izpopolnjenosti potem enostavno in z veseljem prenašam tudi na druge – na svoje najbližje, na prijatelje, na udeležence mojih predavanj, na ljudi v dvorani na prireditvi, naključnim mimoidočim na pločniku z nasmehom, trgovki za blagajno v trgovini …
No, vračam se na plažo v Murta Mario na Sardiniji. Ko se tako pogovarjam sama s seboj in mi misli, polne norih, a izvrstnih idej, švigajo skozi možgane, sem še vedno toliko pozorna na dogajanje okoli sebe, da opazim možakarja, ki hodi po plaži, natovorjen z goro pripomočkov za na plažo. Prodajalec.
Počasi hodi po plaži. Vidi se, da je utrujen, da ima v nogah že veliko kilometrov, vroče mu je, saj je v zraku več kot 35 stopinj Celzija. Pa vendar … Hodi z nasmehom na obrazu in vljudno pozdravlja. Mimo gre. Pozabim nanj in spet sem v svojem čarobnem svetu.
Tisti dan ga vidim še enkrat.
Prav tako zaznam njegov mimohod dvakrat naslednji dan. Prišel je tudi tretji dan … Zagledam ga že na daleč, kako se nam približuje. Čeprav je naša plaža plažica in nas je na njej le peščica, vsak dan pride dvakrat. Prijazen je, vljudno pozdravi, malo postoji diskretno nekaj metrov od nas, če ga bo kdo povabil k sebi. In nato nadaljuje pot. Pot ob osvežujočem morju, po čudoviti plaži zraven navdihujočega sredozemskega rastlinja ob Tirenskem morju. A sem vseeno prepričana, da teh lepot ne vidi, ne občuti. Ker jih ne more. Ker je v mislih zaposlen z bojem za preživetje. Ker razmišlja, kako bo tisti dan doma družini omogočil topel obrok.
Mislim, da ne pretiravam, čeprav sem si drznila pokukati v njegov položaj in njegovo razmišljanje. Ob vsem tem se mi pred očmi pojavita dve skrajnosti – moje sanje in razmišljanje o teh in tem, kar imam (in seveda neskončni hvaležnosti za vse to) in zraven o njem – ubogem moškem, ki je zadovoljen z nekaj evri, s katerimi bo preživel tisti dan družino.
Takrat se mi porodi misel, kot konglomerat vsega, o čemer zadnja leta razmišljam, kar berem, vidim, slišim, občutim, doživljam … Tako kot morajo krožiti ljubezen, naklonjenost, prijaznost, pomoč drugim, strpnost, srčnost …, naj kroži tudi denar.
Ko pogleda možakar proti nam, mu pomaham. In pristopi. Hitrejši je njegov korak, usta se razlezejo v še širši nasmeh, v njegovih očeh zaznam pričakovanje, žarek upanja …
Poklekne zraven in odloži vso kramo z ramen, z glave, z rok … Odločila sem se, da bom nekaj kupila. A ne vem še, kaj bi to bilo. Mimogrede: se vam je že kdaj zgodilo, da ste hoteli nekaj kupiti zato, da bi kupili, in sploh niste vedeli, kaj bi radi? Za nekaj trenutkov se je to zgodilo meni. Nato se osredinim na čudovite brisače, ki jih je imel v bisagi. Poda mi eno, jaz si jo ogledujem, on pa hitro da iz vrečke (jih odpakira) še tri ali štiri. Z različnimi motivi. Vsaka po svoje je čudovita.
En notranji glas mi pravi: »Irena, doma imate skladovnico brisač. Tudi še zapakirane. Ne potrebuješ še ene.« In hitro za tem drugi glas, kot upor prvemu: »Zakaj pa je ne bi kupila? Tudi če je ne potrebuješ. Kupi jo. Z njo boš osrečila tega možakarja, njegovim otrokom pa morda zagotovila današnji obrok hrane.«
Dragi moji, morda je moja filozofija napačna. A jaz z njo dobro, predvsem pa zelo mirno in izpopolnjeno živim. Denar mora krožiti. Seveda moram to pravilo upoštevati z zdravo mero razuma. A če bi bili na svetu samo stiskači, trgovine ne bi bilo. In življenja tudi ne.
Za brisačo sem plačala 15 evrov. Možakar je bil zelo vesel. Jaz pa tudi. Kajti vem, da s tem nakupom »še ene« brisače nisem pomagala le njemu, ampak mnogim drugim rokam in ročicam nekje daleč stran v manj razvitih državah, kjer so se trudili, nabirali vse sestavine za ta bombaž, pletli, šivali, barvali, zlagali, pakirali, nosili, vozili in še in še … Da je ta brisača, ki sem jo kupila tu, na miniaturni plaži daleč od ponorelega sveta, zdaj moja. Izbrala sem si belo brisačo, belo, kot barvo upanja, s potiskom metuljev, ki simbolizirajo razvoj, življenje, rast, vztrajnost, pogum … Saj poznate tiste besede … Ravno ko je gosenica mislila, da je konec sveta, se je spremenila v metulja.«
Možakar se je še nekajkrat priklonil, jaz sem imela čudovito brisačo, on pa od tistih 15 evrov morda mini mini delček. Nedaleč stran ga je namreč že čakal (predvidevam, da) njegov šef, ki je verjetno vzel znatni delež zaslužka. A nekaj ga je zagotovo dobil tudi možakar s prešernim nasmehom, utrujen in od sonca zapečeno kožo na obrazu in hvaležnostjo v očeh.
Zato ima ta brisača zame poseben pomen. Ni le brisača. Je spomin in opomin, da ni prav nič samo po sebi umevno. In da se dobro z dobrim vrača. Kar se mi na mojem zasebnem in poslovnem potovanju skozi življenje nenehno dokazuje in potrjuje.