Vse, kar delamo in kar se nam zgodi, ima svoj pomen in sporočilo. Morda je sprva namen tega zakrit s tančico skrivnosti, zato je treba biti potrpežljiv in vztrajen.
Vse je v našem življenju zato, ker mora biti – vključno z delom, ki ga opravimo ali opravljamo. Kajti vse, kar se zgodi na poti do teh ciljev (do opravljenega dela), je pomembno in je izjemna učna lekcija.

To potrjujem s tremi lastnimi primeri, čeprav jih je seveda veliko več.
1. Ko sem še delala v javni upravi, mi je včasih kdo od zelo načelnih ljudi rekel, da me je pa res škoda za to; da so v politiki tisti, ki ne znajo ali nočejo pošteno delati. Saj javna uprava ni vedno politika, a se ta vanjo seveda zelo vpleta. Pa vendar … veliko sem se naučila, zato to ni bilo Sizifovo delo.
2. Ko jezikovno pregledujem kakšno diplomsko, magistrsko ali doktorsko nalogo s področja, ki sicer ni v okviru mojih profesionalnih vsebin, se prepričam, da je to odlična priložnost, da izvem oziroma se naučim česa novega. Nikoli ne bi namreč kar tako verjetno brala nečesa, kar me ne zanima. Tako pa to vzamem kot zanimivo »učno uro«. Zato to ni Sizifovo delo.
3. Tudi ko sem kaj naredila brez vnaprejšnjega natančnega dogovora in bila opeharjena oziroma izigrana, sem se naučila, kako poslovno ravnati vnaprej. V zvezi s to izkušnjo sem oblikovala dodatno pravilo v mojem poslovnem pravilniku oziroma kodeksu. Zato to ni bilo Sizifovo delo.
Takih primerov je veliko. Tudi vi jih zagotovo imate. In kaj je nauk tega razmišljanja in zapisa? Vse je v naših glavah. Vse je odvisno od tega, kako gledamo na dogodke, ljudi, delo … Prav vse, kar se nam zgodi, je šola za življenje. In prav vsi, ki vstopijo v naše življenje (pa naj pustijo v njem pozitivne ali negativne sledi), so naši učitelji. Če smo na vse to pozorni in razmišljamo tako, smo lahko hvaležni za nenehne lekcije, s katerimi nas vesolje preizkuša, utrjuje in nam pomaga brusiti lasten značaj, vrednote in življenjski slog. 

In zakaj omenjam Sizifa? Všeč so mi antične mitološke zgodbe in Sizif, grški kralj in ustanovitelj mesta Korint, je bil pogumen mož. Ker je izdal glavnega boga Zevsa, ga je ta poslal v Hades (prebivališče umrlih).
Sizif, ki je to kazen pričakoval, je že pred tem naročil ženi, naj ne žaluje za njim in naj mu ne položi darov v grob. S tem si je izboril pri Tanatosu (bogu smrti) izhod iz Hadesa, da bi ženo opomnil na njene dolžnosti. Po prihodu iz sveta mrtvih je priredil veliko zabavo na račun bogov. Zevs je ponorel in znova poslal ponj ter mu naložil kazen. Sizifa so vrgli v Tartar med največje grešnike. Zevs ga je kaznoval tako, da je moral nenehno valiti ogromno skalo na vrh hriba. Vsakič, ko je pririnil skalo skoraj na vrh, pa mu je ta ušla in se skotalila do vznožja.

Vse, kar delamo, ima smisel. Potrudimo pa se, da delo vedno zaključimo. In se ob tem kaj novega naučimo. Znanje je (na srečo) že zdavnaj preraslo šolske načrte in zidove. Se strinjate?