fbpx
Moč vzpodbude - PERESA
3211
post-template-default,single,single-post,postid-3211,single-format-standard,theme-bridge,bridge-core-2.5.4,woocommerce-no-js,woo-variation-swatches,wvs-theme-bridge,wvs-theme-child-bridge,wvs-style-rounded,wvs-attr-behavior-blur,wvs-tooltip,wvs-css,ajax_fade,page_not_loaded,,columns-3,qode-theme-ver-23.9,qode-theme-bridge,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-6.4.1,vc_responsive,elementor-default,elementor-kit-3483

Moč vzpodbude

Moč vzpodbude

Vzpodbuda. Kdor misli, da lahko vedno živi sam, se moti. Ljudje smo družbena bitja. Vsi potrebujemo ljudi (sorodnike, sodelavce, prijatelje), klepet z njimi, poslušanje, objem, pohvalo … Skratka vzpodbudo na sto in en način … Ja, tudi vzpodbudo.
Nič ne deluje samo po sebi in samodejno. Morda je tako videti navzven. A za vsako uspešno opravljeno nalogo, za vsakih zmagoslavnim dvigom rok, za vsakim odlično opravljenim projektom … je vzpodbuda.

Tako je v poslovnem in tudi domačem okolju – za prvimi otrokovimi koraki se prav tako skriva vzpodbuda (Bravo! Še malo. Uspelo ti bo! Ti si mamin sonček!). Če je vzpodbujanje del našega razmišljanja in življenjske strategije, vključno z vzgojo,ki smo je bili mi deležni v otroštvu, smo lahko pomirjeni. Tako vemo, da ni bojazni za naš napredek. Da bomo tudi kot obstali znali vzpodbujati sebe in druge. Z besedami, nasmehom, objemi, ponujeno roko. V dobesednem in prenesenem smislu.
Seveda vzorce iz svojega otroštva (lepe in manj lepe) tovorimo naprej skozi življenje in jih največkrat položimo tudi na oltar našega odraslega življenja. Kar pomeni, da če nismo bili mi v otroštvu in obdobju mladostništva deležni vzpodbude, nanjo morda tudi kot odrasli pozabimo. Zato se je vredno zazreti vase, se pogovoriti s svojim notranjim jazom, narediti tovrstno inventuro in ta morebitni primanjkljaj odpraviti.
Z vzpodbujanjem smo bolj zadovoljni, uspešni, motivirani … Vsi. Pri tem ni izjem. Ne poznam človeka, ki bi rekel, da vzpodbudne besede nanj delujejo demotivacijsko, moteče, ovirajoče …
Zato imejmo to v mislih na vseh ravneh in pri vseh odnosih – v službi do sodelavcev, kolegov v pisarni ter v širšem delovnem okolju, do nadrejenih in podrejenih.

Prav tako pa tudi doma. Vzpodbujajmo partnerja pri doseganju nekega cilja, opravljanju naloge, ki si jo je zadal. In tudi svoje otroke. Zamenjajmo karajoče besede in očitajoč pogled, ki ga morda pospremimo še z grožnjo ali prepovedjo, ob slabi oceni z vzpodbudo. Seveda že prej, pred nastalo situacijo. Tako kot v delovnem okolju je tudi doma pomembno delovati proaktivno. Zanimivo … marsikateri nasvet, tehniko, pravilo … iz delovnega okolja lahko prenesemo tudi med domače stene. In obratno. Domača preprosta pravila, ki delujejo, lahko vnesemo tudi v delovno prakso. Zato vzpodbujajmo otroka, ko se uči, pomagajmo mu najti pravi način za dosego zastavljenih ciljev, iščimo in raziskujmo skupaj z njim nove poti.
Vzpodbuda, pa naj bo v obliki besed Zmoreš! Vem, da ti bo uspelo! Dobro ti gre! ali nebesedne govorice, kot so objem, pomežik, nasmešek, je izjemno pomembna in dragocena.
Izkažite jo tudi v drobnih pozornostih – napišite svojemu partnerju ali otroku pred pomembnim dogodkom oziroma dejanjem kratko vzpodbudno sms sporočilo, morda ga pokličite, mu zjutraj na listek, ki ga nato nastavite na njegovo torbo, napišete nekaj vzpodbudnih besed. Bodite pri tem inovativni.
Vsi jo potrebujemo. Brez vzpodbude mojih domačih, pa tudi prijateljev in drugih, ki vstopajo tako ali drugače v moj življenjski in energijski prostor, se velikokrat, ko mi spodrsne, ne bi pobrala. Ali pa bi se težje, bolj počasi, nebogljeno, prestrašeno … Vzpodbuda naj bo del poslanstva vsakega človeka. Seveda pa je treba vedeti, da bolj ko si z njo radodaren sam, več je tudi prejmeš.
Vzpodbude v domačem zatočišču in v sredinah, kamor prihajam, mi v zadnjih letih pomagajo, da so moja krila razprta. Da letim. Da sem srečna in da lahko zato pomagam tudi drugim. In jih vzpodbujam. Vsi – kot rečeno – to potrebujemo. Zavedati se moramo namreč, da se za vsakim obrazom, s še tako velikim nasmehom, skriva kdaj pa kdaj ranljiv človek, s vsaj trenutnimi občutki nemoči, obupa, nepomembnosti, dvomov, črnogledosti … Zato smo tu mi. Da si pomagamo, se vzpodbujamo, objemamo, opogumljamo drug drugega. Neverjetno, kakšen zalet in zadoščenje človeku da dejstvo, da je nekomu pomagal.
Prepričana sem, da tudi danes, v tretjem tisočletju, še so stvari, ki niso povezane z banko, v kateri se kopiči denar, ampak z banko srčnosti in pozitivne energije. Vredno jo je polniti in iz nje dajati tistim, ki nas potrebujejo.

Hja …, da ne pozabim na najpomembnejše. Vzpodbujajte tudi sebe. Vsak dan. Vedno znova. Nikoli se tega ne naveličajte. Moja pogosta vzpodbuda je: »Zmorem! Res sem carica: svobodna ženska – samostojna punca (s. p.), žena, mama!«



0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaVrni se v trgovino