Moč dotika in prijazne besede
Neznosne bolečine v hrbtnem delu. Jok zaradi bolečine. Nemirne noči. Nekaj moram narediti! A ko z jutrom bolečina popusti, pozabim na obljubo, ki sem jo dala sama sebi. Treba je v službo, kjer smo vsi nepogrešljivi. Tako pač mislimo, kajne?
A bolečina se večkrat nesramno pritihotapi v moje telo in opozarja, da nekaj ni v redu. Ko me med božično-novoletnimi prazniki res zvije, na urgenci ugotovijo, da imam žolčne kamne. Takoj v začetku januarja zdravnik s pomočjo ultrazvočnega pregleda ugotovi, da imam dva velika kamna. Treba bo na operacijo …
Kaaaj? A res ne gre drugače? Kaj pa, če bi mi jih na Bledu zdrobili …? »Ne, gospa, ne gre. To je možno samo, če so ledvični kamni,« slišim prijazno razlago. V moji glavi vihar, ki ga preganja strah, prepojen z dvomi. Je to res potrebno? Mlada mamica sem, imam petletno hčerkico in dvoletnega sinčka, ki me potrebujeta. Živo. Zdravo. Nasmejano. Kaj, če ne bom preživela? Veste, pravijo, da sem med anestezijo lahko marsikaj zgodi …
Določijo mi datum. Pridem v bolnišnico. Pripravijo me na operacijo. Poskušam se zbrati, z notranjim monologom se opogumljam. V meni pameten notranji glas, ki me bodri. »To je rutinska operacija, vsak dan jih opravijo ogromno. Ne bodi boječka. Vse bo v redu. Kmalu bolečin ne bo več in spet bodo dnevi brezskrbni, prepojeni z vragolijami, delom, ki ga obožuješ, in razigranim živžavom mojih dveh sončkov.«
Bil je februar leta 2002. Stojim pred operacijsko dvorano. Kljub samoopogumljanju prestrašena. To je vendarle moja prva izkušnja z operacijo in vsem, kar sodi zraven.
In tedaj pozor … Trenutek, zaradi katerega to sploh opisujem. Trenutek, povezan z naslovom tega zapisa. K meni pristopi gospa. Še danes ne vem, kdo in kaj je bila, a po uniformi sodeč tam zaposlena. Nisem je poznala. In gotovo tudi ona ne mene. A verjetno je iz moje mimike razbrala, kako se počutim. Verjetno mi je na čelu pisalo Strah me je. Torej … pristopila je k meni, me objela, se mi pomirjujoče nasmehnila in rekla: »Nič se ne sekirajte. Veste, do poletja, ko boste oblekli kopalke, se ne bo nič več poznalo.« Operacija žolčnih kamnov je namreč laproskopska in na telesu vidnih posledic po posegu res ni. Jaz pa jo (priznam, s to izjavo me je sprostila in malo nasmejala, čeprav se je ta nasmeh prepletal s strahom) pogledam in rečem: »Saj me sploh ne skrbi zaradi tega. Ampak … rada bi preživela …«
Povem vam, da mi je tisti objem, pospremljen s toplim pogledom v oči in nekaj prijaznimi besedami, pomenil ogromno. Gospa je bila empatična: prepoznala je moje strahove in stisko, pristopila k meni in mi s svojo tenkočutnostjo polepšala tiste, zame zelo težke trenutke. Zaupala sem ji. Oprijela sem se njenih besed in odšla v operacijsko sobo z lepo popotnico dobrih misli.
A tu se zgodba še ne konča. Kdor ima že izkušnjo s kakšno operacijo, ve, kako je v prebujevalnici. Jaz je do takrat nisem imela.
Skratka … Nekdo me prijazno, nežno pokliče po imenu, jaz gledam … Sprva vidim zelo motno, le neke obrise … In v njih se izrisuje lep, nežen obraz z nasmehom, obdan s svetlimi, dolgimi in skodranimi lasmi. Jaz pomislim: »To je angel. V nebesih sem!« Po eni strani lepo, a to pomeni, da nisem preživela … Moja otročka … Nato se slika vse bolj jasni in nad mano se še vedno sklanja prijazen obraz. A na srečo je to obraz zaposlene (ne vem, ali je bila to medicinska sestra ali anesteziologinja).
Ogromno let je že minilo od takrat, jaz pa še vedno v sebi nosim hvaležnost do vseh, ki so bili do mene prijazni in so se zavedali, da njihovo poslanstvo ni le vrhunsko opravljanje strokovnega dela, ampak tudi odnos do bolnika. Ja, tudi beseda lahko zdravi.
Danes na predavanjih o komunikacijskih odvozlankah in lepih tovrstnih pentljah večkrat povem tudi to zgodbo, to svojo izkušnjo. Enako je namreč povsod. Povsod, v vseh okoljih in situacijah, je lepo biti človeku človek. Ga opazovati, mu pomagati, ponuditi roko in ga opogumiti s prijaznimi, vzpodbudnimi besedami. Nežen dotik in prijazna beseda imata čudežno, celo terapevtsko moč. Nikoli ne pozabimo tega!
