Moja OMA

Pred dnevi bi praznovala 90 let. Moja vzornica, podpornica, varuhinja, vzgojiteljica, učiteljica, zaupnica, prijateljica in v moji odrasli dobi tudi oboževalka. Toliko vlog, toliko oseb v enem samem telesu, v eni sami duši.
Oma. Preprosta, čutna, srčna. Izjemna motivatorka, ki je s preprostostjo in izjemno modrostjo vnašala v vzgojo vse tisto, kar sem potrebovala za osebnostni razvoj: da sem bila pretežni del odraščanja zadovoljna, srečna, prežeta s pozitivnim občutkom lastne vrednosti, pomirjena, odgovorna, vztrajna … Z njo sem se igrala, smejala, kartala, veselila, telovadila ob TV oddaji, ki jo je vodil Mito Trefalt, modrovala, se učila, včasih jezila in jokala, a tudi smejala mnogo mnogo let.
Ker sem pri njej odraščala, me je poznala najbolj od vseh mojih domačih. Skupaj sva šli (in sestra) tudi skozi tako splošno družbeno kot osebnostno zahtevnejša obdobja. Med prvimi (družbenimi) so mi najbolj ostali v spominu redukcija, stabilizacija, čakanje v vrsti pred trgovino za polbeli kruh, zapečatena televizija (saj se je reklo tako, kajne?); na osebni razvojni ravni pa njena vzgoja skozi zgled, učenje poštevanke, ponavljanje učne snovi pred kontrolkami, pogovor o zaljubljenosti, nadaljnjem šolanju …
In kolesje let se je hitro, kot bi mignil, zavrtelo in postali sva enakovredni odrasli sogovornici. Ljubezen, ki jo je izkazovala meni, je razširila na mojo družino in moja otroka – svoja pravnuka. Vsak dan sva se slišali. Več let sem najmanj enkrat tedensko prihajala k njej na jutranjo kavo pred službo. Ko je bila priložnost, me je rada pocrkljala z okusnim kosilom, ki je bilo samo najino: špinača s pire krompirjem ali krompir v kosih s stročjim fižolom. Še danes si lahko prikličem oziroma privabim ta okus v svoja usta … Tako kot to čutnost priklica spominov z besedami izrisuje v ciklu Iskanje izgubljenega časa oziroma v romanu V Swannovem svetu Proust.

Še danes lahko z malo domišljije okušam kavo, kot jo je znala skuhati samo ona. Pogrešam jo. Pogrešam njene modre besede, sproščen smeh, resne pogovore, objeme … Pogrešam opazovanje njenih iskric v očeh – včasih resnih, včasih nagajivih. Znala je biti resna »stara mama«, a včasih povsem enakovredna mi vrstnica. Ponosna sem (bila) nanjo – na njeno obnašanje, razmišljanje, odnos do življenja in ljudi, na njeno neverjetno disciplino, delavnost in vztrajnost. Pa tudi na to, da je bila tako moderna; da je oblekla trenirko, obula športne copate, uporabljala v pogovoru z nama s sestro slengovske izraze, kot sta ful in cool.
Pogrešam jo. A hkrati sem hvaležna, da sem jo imela zelo dolgo. Hvaležna, da me je sprejela v svoje zavetje, me vodila, a mi istočasno pustila, da sem razprla krila. Še več – pri tem me je nevsiljivo, a ves čas tudi vzpodbujala. S pohvalo, z zgledom, s pravimi besedami v pravih trenutkih. Vem, da to še vedno počne. Je moj angel varuh. In tolaži me misel, da za prave, večne vezi vidne niti niso potrebne … Veliko sva si povedali, velikokrat sva se objeli in na nek način to še vedno počneva. Več desetletij sva bili povezani, zato je v moji skrinji spominov, v mojem srcu, veliko lepih občutij, ki se jih ne da preliti na papir. Nemogoče jih je ubesediti, uokviriti, narisati … A zato niso prav nič šibkejši. So sozaslužni za moj lep, kakovosten, zadovoljen vsakdan. Za moj nasmeh ne le na obrazu, ampak tudi v duši.
Verjamem, da v življenje vsakega vsakdo vstopi z določenim namenom. Za to poskrbi vesolje. In jaz sem mu hvaležna za mojo vzornico – drago OMO.