19 Okt Ubogi rušilci (svojih sanj)
S(m)o ljudje, ki si ustvarjajo/ustvarjamo sproti skozi življenje svojo pot in hodijo/hodimo po njej zvesto, radostno, pogumno, vztrajno … In so ljudje, ki si nočejo, ne znajo, ne zmorejo ustvariti svoje lastne poti in postojank na njej. Ves čas pogledujejo na sosedovo, prijateljevo pot in se trudijo kopirati, teptati, rušiti, uničiti njega in njegovo pot.
Včasih sem se spraševala, zakaj to počnejo. Danes se z njimi ne obremenjujem več. To so lovilci sanj drugih. To so reveži, ki nimajo lastnih ciljev in dobrega srca. To so ljudje, ki se ukvarjajo s potjo (in z uspehom) drugih, ker jim zavidajo. Morda pa ob tem ne vedo, da njihova pot nikoli ne bo prijazna, oblegana, čista, zanimiva. Zakaj? Ker namesto bi jo sproti čistili, gladili, ljubkovali, razvijali, utrjevali …, mečejo blato na sosedovo, prijateljevo … In ne vedo, da pot, ki jo hočejo uničiti, še bolj privablja ljudi in pridobiva zaščitnike, ljubitelje, pripadnike. In da s tem nečednim delom pomagajo sosedu, prijatelju … tako, da je ves čas na preži, v gibanju, v lovu. Za novimi idejami, projekti, cilji. Da ga učijo braniti se dostojanstveno in z veliko mero integritete. Da ga učijo spretnosti, ki jih sicer na ravni in asfaltirani življenjski poti ne bi potreboval in sploh obvladal, a bi bila zato vsaka ovira na cesti lahko zanj usodna preizkušnja.
Kako nas je že pred leti imenovala Svetlana Makarovič? Slovenceljni. Upam, da je takih malo. A so.
No, verjetno se sprašujete, zakaj tak zapis. Več dejanj in besed v zadnjih dneh me je napeljalo k temu.
Vesela sem, da zmorem in želim hoditi po svoji lastni poti. Z veseljem koga povabim na del poti in pomagam, če lahko. Ne skačem pa nepovabljena na druge poti. In jih ne obsojam, ker so takšne in ne drugačne. In jih ne kopiram, ker se cenim in ker je za to škoda mojega časa, energije, znanja ter strasti in ljubezni, ki ju vnašam v prav vsako delo, ki se ga lotim. Ni mi dolgčas – vsak dan tekmujem s seboj: da bom danes boljša, kot sem bila včeraj. In se trudim, da bom jutri boljša, kot sem danes. Boljša v sočutju do ljudi, ki vstopajo v moj energijski in življenjski prostor, do živali, dogodkov, ki si to zaslužijo. Zato mi na moji poti res ni nikoli dolgčas. ”
