Ste brali Proustov roman Iskanje izgubljenega časa, ki je za mnoge najpomembnejši roman 20. stoletja? V njem avtor omenja tudi magdalenico, ki prebudi spomin.

»In tedaj se mi je spomin nenaadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki mi ga je teta Léonija ob nedeljskih jutrih v Combrayu, ko sem ji prišel voščit v spalnico dobro jutro, pomočila v ruski ali lipov čaj in mi ga ponudila.«’

Moja «magdalenica«, ki v meni prebuja prijetne spomine in je zame vir energije, je skodelica kave. A ne katera koli. Moja čarobna skodelica kave je povezana z mojo kraljico – Omo. In z najinim obredom pitja kave, ki sva si ga privoščili v obdobju sedmih let prav vsak teden (s tu in tam kakšno opravičljivo izjemo).

No, to niti ni tako daleč nazaj. Ali pač. Čas namreč razumemo in dojemamo zelo različno, ko ga povezujemo s čustvi in spomini.
Bila sem že odrasla ženska, z družino in službo. Učila sem na gimnaziji, a imela urnik (tedenske obveznosti) tako razporejene, da sem jih opravila v štirih dneh. Tako je bil zame v šoli torek prost dan. Honorarno sem delala pri tedniku, kjer sem lektorirala članke. Vsak teden. Sedem let; ob koncih tedna doma, v ponedeljek popoldne v uredništvu in v torek cel dan v pisarni uredništva. Ob torkih sem začela delati ob 9. uri. Vstajala sem ob šestih zjutraj, v miru uredila oba otroka za v vrtec, kjer sta morala biti do 8. ure, potem pa sva imeli eno »šolsko« uro zase z Omico. Tako sem se vsak torek odpeljala k njej in vedno me je sprejela odprtih rok.
Z zaprtimi očmi bi lahko šla do mize v kuhinji, kamor me je vabil vonj po turški kavi, ki je že čakala, da razvaja moje brbončice. Mrzla turška kava, če sem natančna. Tako pijem najraje, zato je Oma ob torkih vstala prej, da se je kava do mojega prihoda že ohladila.

To so bile najine nepozabne ure. Ure pogovorov, smeha, joka, veselja, tolaženja, sreče … Prav posebne terapevtske ure. Vlogi sva menjali. Včasih sem bila jaz spovednica in Oma tolažnica ter svetovalka, včasih obratno.
Bile so to tudi ure »potopisa«, »inventure« ali kako naj imenujem najine pogovore o vragolijah in pogruntavščinah mojih dveh sončkov Satin in Ela, torej njenih dveh pravnukov. Včasih je bil to »potopis« o mojem čudovitem delu v razredu z dijaki, njihovih simpatičnih izjavah ter o mojih življenjskih dosežkih. Vedno je bila dobra poslušalka. Hvaležno je požirala moje besede, slikovite razlage, ko sem ji poskušala čim bolj zanimivo in barvito z besedami narisati na platno najinih skupnih uric dogodke preteklega tedna. Z mano se je veselila mojih dosežkov; videla in čutila sem njen ponos.

Vem, zdaj vse bolj vem, da sem živela delno tudi njene sanje. Želela si je namreč postati učiteljica, a ji je druga svetovna vojna to zaradi krutih okoliščin preprečila. Zato so bili za njene odlične vzgojno-izobraževalne prijeme žal mnogi prikrajšani. No, jaz ne. S sestro Suzano sva jih bili deležni v izobilju. Tako sva najin torkov tedenski obred pitja kave pogosto začinili s šolskimi prigodami. In s številnimi drugimi seveda tudi.

Pogrešam najine kave, pogrešam njen dotik, razumevajoč pogled, iskrice ponosa v očeh, njen smeh, njene modrosti. A hkrati sem hvaležna, da sva vse to imeli. Hvaležna, da sva z mojo kraljico zgradili tak pristen, iskren, prisrčen in ljubeč odnos. Na nek način ga še vedno vzdržujeva. Sedaj naju povezujejo nevidne niti, za katere fizična prisotnost ni potrebna. In še vedno je v moji družbi (kot Proustove magdalenice, pomočene v čaj), kadar se razvajam z mrzlo turško kavo, ki jo pijem iz njene skodelice. In ko se vse to uskladi tudi časovno ter jo (s)pijem v torek ob 8. uri zjutraj, spomin na mojo kraljico še bolj oživi … Vsakič znova in vsakič enako hvaležno in veličastno.