Predaja? Ne, hvala.

Drugače je. Vse je drugače. Trenutek ni enak trenutku, dan ne dnevu in leto ne letu. A letos ima trditev DRUGAČE JE še močnejši pomen kot sicer.

 

Kaj vse se je zgodilo? Koliko sprememb je bilo? Menjava službe, čakanje, izguba službe … Manj prihodka, več skrbi, kako preživeti. Manj priboljškov, več neplačanih položnic. Prihajale so težave, odhajali ljudje. Za vedno. Prijatelji, znanci, marsikje tudi sorodniki … Ostajale so solze, bolečina, morda jeza in pogosto tudi občutek nemoči.

 

Stiske v (pre)tesnih domovih. Veliko duš in njihovih čustev tudi na le nekaj kvadratnih metrih 24 ur na dan iz dneva v dan. Marsikje kot ekonomski lonec tik pred eksplozijo.

 

Rane se bodo celile dolgo. Zagotovo bomo potrebovali več časa, energije in volje za to, da bomo spet ujeli sebi ljubi življenjski ritem.

Le predati in zlomiti se ne smemo. Pomagajmo sebi in pomagajmo tudi tistim, ki jih prežema fatalistično razmišljanje o brezizhodnosti iz danega položaja.

Zaposlimo svoje misli z novimi idejami. Te naj ne bodo obremenjene s sedanjimi razmerami. Stopimo iz tega primeža strahu in negotovosti ter snujmo svojo prihodnost. Razmišljajmo in načrtujmo drzno, kot da bo že jutri vse v redu.

 

Ne pametujem kar tako, brez osnove. Tudi jaz sem se marca spotaknila ob oviro, imenovano  koronavirus. Zabolelo je, a ne toliko, da se ne bi pobrala in šla naprej. Svojo energijo sem usmerila v iskanje rešitev; ideja je idejo premagovala in ni bilo časa za stokanje ter iskanje izgovorov. Pa tudi kazanje s prstom na druge ali družbeni sistem bi bilo brezplodno. Pogovorila sem se s sabo; kaj imam in kaj sem v tem obdobju sposobna narediti. Za svojo samozavest, občutek lastne vrednosti, izpopolnjenost in ne nazadnje tudi za preživetje.

 

Tako sva s hčerko Satin zasnovali in izpeljali projekt ROKOVNIK. Veliko dni in ur sva tako preživeli ob tuhtanju, viharjenju možganov, ustvarjanju, pisanju, skiciranju … Nastal je izdelek, na katerega sva res ponosni – rokovnik Ujemi ritem v 2021. Vanj sva vložili veliko denarja, a tudi srčnosti in pozitivne energije. To so/ste očitno začutili in ga lepo sprejeli. Tako sva si napolnili tiste dneve, ki bi bili sicer najbolj »brezdelni«.

 

Zakaj to pišem? Vem, da ne bo vsak začel pisati knjige ali delati rokovnika, ko bo težko. To ni vzorec za vse vas in ni ga smiselno kopirati. Lahko pa vsak pri sebi najde svoje potenciale, naredi načrt za uresničitev želje, ki jo je iz različnih razlogov dolgo odrival na stran … Zdaj izgovora »Nimam časa« ni. Opremite se s pogumom, ustvarjalnostjo, motiviranostjo, vztrajnostjo, voljo in verjemite. Verjemite vase.

 

Ko verjameš vase, vesolje poskrbi za to, da se vse prav sestavi.

 

Skrb za individualno bivanjskost, ki pa je del kolektivne, naj bo na piedestalu, ne družbena kritičnost. Usmerjajmo misli in z njimi energijo v dobro, v reševanje iz brezna tesnobe in žalosti. Pazimo na svoje misli in njihovo ubeseditev; z njimi raje gradimo, kot da bi podirali.

 

Objem,
Irena

Kontakt