Kot to naredim običajno, sem tudi takrat prišla na cilj veliko prej, preden sem začela predavati. A ker poznam in upoštevam bonton, seveda nikoli ne potrkam na vrata podjetja, v katerem delam, prezgodaj.

Tisti dan sem predavala v organizaciji, ki je v središču Ljubljane. Po tovorjenju vse obvezne prtljage (od računalnika do gradiva) od parkirišča pri glavni železniški postaji do cilja sem bila kar konkretno »naspidirana«.

Stopila sem v kavarnico nasproti moje »ciljne točke«, da v miru popijem kavo in opravim svoj kratek ritual pred začetkom dela. A tisto jutro v tisti kavarnici pač ni šlo vse po načrtih.

Sedem v svojo »ložo« in se udobno namestim. Naročim meni priljubljeno »latte macchiato«, natakarica seveda doda še kozarec vode in vse oplemeniti z nasmehom.

Potopim se v svoj svet, se družim s svojimi afirmacijami in pozitivnimi mislimi, naredim še eno kratko tehniko in se odpravim na stranišče.

Lokal je simpatičen, iz svojega kotička moram po dveh stopnicah, na kar pa nisem bila pozorna. Nekoliko zatemnjen prostor in moja radovednost med gibanjem (češ, da že sproti vidim, kje, na katerem koncu piše WC) botrujeta k temu, da stopnički spregledam. In kaj sledi? To, da se zakotalim naravnost pod točilni pult (torej šank). Hitro vstanem, na smeh mi gre, ko zagledam v sosednjem separeju gospo, ki ji skoraj pade iz rok skodelica s kavo, ki jo med klepetom s še eno osebo nese k ustom. Vam povem …, kot iz komedije.

Na smeh mi gre še nekaj časa in si mislim: »Še dobro, da sem fit in se nisem poškodovala. In še dobro, da imam, kar sicer ni moja navada, tokrat zaprto torbico, saj bi se v nasprotnem primeru vseh 21 pisal in 7 šmink zakotalilo po lokalu. Pa še kaj drugega, kar domuje v njej.

Si predstavljate, da vstanem, se ozrem naokoli, naslonim na točilni pult in zapeljivo natakarju rečem: »Gospod natakar, še en konjak, prosim.«

No, izposodila sem si verz Janeza Menarta iz njegove pesmi Croquis. Ker mi je takrat res prišla na misel, kajti nenatančen opazovalec bi res lahko pomislil, da je moja nerodnost povezana s promili alkohola v telesu, ki pa jih seveda ni bilo.

A s to prigodo želim sporočiti, da na dejanja, ko se že zgodijo, ne moremo vplivati, ne moremo jih več spremeniti. Vse, kar imamo, je le teorija izbire: se bomo odločili za jezo, nejevoljo, žalost, strah … ali za smeh, humornost in še kaj pozitivnega.

Od ustrezni uri sem odšla med udeležence moje izobraževalne delavnice in imela odličen povod za motivacijski uvod, saj se je ta pripetljaj zelo lepo ujemal z vsebino našega takratnega druženja.

Objem.

Irena