fbpx
Pogovor z brezdomcem – moč prijazne besede - PERESA
3279
post-template-default,single,single-post,postid-3279,single-format-standard,theme-bridge,bridge-core-2.5.4,woocommerce-no-js,woo-variation-swatches,wvs-theme-bridge,wvs-theme-child-bridge,wvs-style-rounded,wvs-attr-behavior-blur,wvs-tooltip,wvs-css,ajax_fade,page_not_loaded,,columns-3,qode-theme-ver-23.9,qode-theme-bridge,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-6.4.1,vc_responsive,elementor-default,elementor-kit-3483

Pogovor z brezdomcem – moč prijazne besede

Pogovor z brezdomcem – moč prijazne besede

Dogajalni kraj: veliko parkirišče na glavni železniški postaji v Ljubljani. Čemerno deževno jesensko vreme. Po izobraževalnem druženju z izjemnimi udeleženci na »krilih dobre energije« pridem na omenjeno parkirišče, kjer me čaka moj zvesti jekleni konjiček.
Grem do parkomata in k meni pristopi neznanec. Pozdravi me, jaz mu odzdravim in on reče: »Gospa, vi ste pa ena redkih, ki se danes smeje.« In jaz: »Deževno vreme pa res ne sme biti razlog za slabo voljo.« Stoji ob meni in hitro mi ponudi »inštrukcije«, čeprav zanje ne prosim. »Tu daste notri parkirni listek. Tu pa denar. (Čakava nekaj trenutkov). Tu bo vem prišlo potrdilo, ga bom jaz prestregel. Veste, včasih kar pade v to luknjo.«
Seveda vem, kaj ima »za bregom« moj sogovornik, saj nisem tu parkirala prvič. Zato se nasmehnem, saj scenarij že poznam. A se ne jezim in ne čudim. Tu je dnevno bivališče nekaterih brezdomcev oziroma klošarjev, kot jim rečemo. Ko te zagledajo, nekdo od njih pristopi, da ti pomaga. Seveda potem pričakuje v zahvalo mini plačilo. Ker to že vem, mu zanj ni treba prositi. Prehitim ga, ko mu ponudim dva evra. Zagledam sij in hvaležnost v njegovih očeh.
Kako malo je treba, da si polepšamo dan. Drug drugemu. Oba s prijazno besedo, on meni še z laskanjem »ena redkih, ki je nasmejana« in jaz njemu z dvema evroma. Pa ne zaradi njegovih besed. Ampak zato, ker je prijazen, ker ne leži v kotu, ne stoka in čaka na čudež, ker ne krade, ampak se trudi kaj zaslužiti drugače. Ja, tudi za prijazne besede lahko koga nagradimo. To, prijaznost, je namreč v tem divjem, pogosto razvrednotenem tempu in življenju, ko hlastamo za uspehom, zmagami, dobičkom …, vse bolj pomembno in cenjeno.


Večkrat povem udeležencem izobraževanj, da gre v prav vsakem odnosu za obojestransko učenje ter dajanje in prejemanje. Če sem v tem dnevu za trenutek izgubila »fokus« na življenje tukaj in zdaj, sem ga v tisti situaciji zagotovo našla. In še nekaj –med vožnjo sem v nadaljevanju (spet) prišla do spoznanja,
1. da človekova prijaznost in omikanost nista pogojeni z njegovim statusom;
2. kako so organizirani ti ljudje: imajo svoja pravila, ki se jih držijo. Ne obkrožijo te vsi, se ne prerivajo. Imajo svoj protokol in dogovor, ki se ga držijo – enkrat eden, enkrat drugi. Mnogo bolje kot v marsikateri poslovni organizaciji.

Velik je lahko človek, ki nima strehe nad glavo in milijonov na banki. Velik je človek, ki je čustveno inteligenten in pozna ter upošteva osnovna pravila omike v sodobni družbi. »Kapo dol« (kot bi rekel Katanec) vsem tem posameznikom, ki iščejo svoj življenjski smisel, a so vseeno sposobni prijazno komunicirati z neznanci.



0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaVrni se v trgovino