(razmišljam kot mama in pedagoginja)

Vsak dan je pravzaprav nov začetek. A nekateri imajo prav posebno vrednost. Prvi šolski dan je vsako leto med njimi …

Ker pogosto rečemo, da so prihodnost naši otroci, odrasli pa seveda njihovi učitelji, osvetljevalci poti, je pomembno poglobljeno razmišljati o teh odnosih in našem vplivu, ki ga imamo na njihovo samopodobo.

Danes, v zahtevnem in včasih turbulentnem tretjem tisočletju, so mladostniki pogosto na preizkušnji, na robu nihilizma in številnih vprašanj ter dilem.

Mladostnik ni več otrok, odrasel pa tudi še ne. Razpet je med otroško razposajenostjo in brezskrbnostjo ter odgovornostjo v svetu odraslih. Včasih močan, da bi gore premikal, včasih popolnoma na dnu.

Mladostništvo je namreč eden od razvojnih preobratov tako na socialni in psihični kot tudi telesni ravni. Življenje mladostnika je polno nasprotij in sprememb: to so različne plasti čustvovanja in razpoloženja, vključno z razočaranji, izrazi nepojasnjenega veselja in izbruhi joka …

Vse to je zanj naporno, saj se mora med različnimi zgledi, normami, svarili in obljubami odločiti tako, da se bo najbolje počutil on sam in da bodo z njim zadovoljni tudi ljudje v njegovi bližini (v šoli, doma, med vrstniki …).

Za uspešen razvoj mladostnika so pomembna moralna, estetska in družbena načela, saj določajo način življenja znotraj primarne celice (družine) in izven nje.

Pri tem pa se oblikuje njegova samopodoba, ki je odraz posameznikovih osebnih in medosebnih izkušenj. To je čas, ko se sooči s številnimi življenjskimi preobrati, ki včasih vodijo tudi v krizo. In med najpomembnejšimi je kriza identitete. To je razvojni proces, ki se oblikuje v obdobju adolescence. V njem se mladostnik vnovič sooča z nerešenimi konflikti iz otroštva in se z njimi spopada na drugačen, zrelejši način. In če mu jih uspe odstraniti, vstopi v odraslost kot trdna osebnost z zrelo in pozitivno samopodobo. V nasprotnem primeru pa lahko razvije izkrivljeno in namišljeno samopodobo, kar vodi v IDENTITETNO ZMEDO. In to je naložba ali poguba tudi za vstop v svet odraslih.

Odrasli smo v veliki meri odgovorni za svoje otroke in njihov odnos do sveta ter življenja v vseh njegovih metamorfozah. Mi smo njihov zgled.

Nekaj namigov za vse …

1. Poslušajmo drug drugega, kar vključuje aktivno poslušanje, ki je zahtevnejše in pomembnejše od govorjenja.
2. Bodimo pozitivno naravnani, spoštujmo sebe in druge ne glede na hierarhijo odnosov po starosti, izobrazbi, položaju v službi. Odrasli smo namreč učitelji in otroci ter mladostniki kot gobe vsrkavajo vase naše vedenje in ga sprejmejo ter ponotranjijo.
3. Veselimo se vsakega dne, v vsakem človeku iščimo in poiščimo dobro, v vsaki situaciji pa priložnost za novo izkušnjo in znanje. Naše življenje je namreč sestavljeno iz različnih dejavnikov, sami pa moramo videti kozarec na pol poln in ne napol prazen, in iskati rešitve, namesto da rešujemo težave. Še posebej v materialistično naravnanem času je pomembno, da upočasnimo tempo in besed, kot so lepota, užitek, veselje in hvaležnost, ne nadomestimo z besedama potrošnja in izkoriščanje.
4. Rešujmo konflikte po najboljšem ključu – brez poraženca. Pri tem gre za obojestransko odgovornost. Rešitve sprejemajmo skupaj in se medsebojno spoštujmo ter si zaupajmo. Tako vedno, pa naj gre za odnos odrasli – mladostniki ali pa odrasli – odrasli, razvijamo ustvarjalno in kritično ter seveda samokritično mišljenje, manj je sovražnosti, negativnih misli, več je naklonjenosti, ni poraženca.
5. Bodimo pogumni. Za to, da je človek samostojna osebnost in je čim manjkrat v konfliktnih situacijah, potrebuje pogum, višjo stopnjo razuma in razsodnosti. Človek mora priznati svoj jaz in sprejeti svojo osebnost. Res pa je, da smo ljudje individualna bitja in pripadamo skupnosti. Posameznik, pa naj bo to mladostnik ali odrasel, mora vedeti, kako naj ravna kot individuum, in se mora hkrati zavedati, da so tudi družbene norme pomembne.
6. Ves čas se trudimo za harmoničen razvoj lastnega jaza. Najpomembnejši je odnos do samega sebe. Samospoštovanje pa je odvisno tudi od tega, kako so z nami ravnali v preteklosti, in od lastnih izkušenj, ki si jih pridobivamo skozi življenje.

Danes lahko mladostnik, tako kot tudi odrasel, zares uživa življenje. S pozitivno samopodobo in odnosom do drugih ter do življenja lahko naredi marsikaj. Iz tega, da ve, kdo in kaj je, kaj želi doseči in kaj zmore, črpa moč za življenje in pogumno soočanje z vsem, kar mu to prinaša na pot. Zavedati se torej mora svojih sposobnosti, pomanjkljivosti in tako priznati svoj jaz ter sprejeti svojo osebnost.

Vsem vam želim veliko sonca v srcu ter moči za pot in cilje, ki ste si jih začrtali. Srečno.