Razmišljam o delu. In nedelu. O službi in delu. O besednih zvezah hoditi v službo in opravljati delo. Med njima je namreč velika razlika.

Hoditi v službo
Ogromno ljudi hodi v službo zaradi socialne varnosti. Torej zaradi plače, ki jim omogoča bolj ali manj dostojno življenje. A če hodiš v službo le zato, je to 40-letno trpljenje. Umiranje na obroke. Dan za dnem, mesec za mesecem. Štiri desetletja ali kolikor je pač trenutno dolga delovna doba.
Tak človek naredi, kar mora in kar mu rečejo. Da ne uporabim izraza ukažejo. Za svoje delo ne prevzema odgovornosti, med delom ne čuti strasti. Ni zadovoljen, ni zavzet in ni pripaden organizaciji, v kateri dela. Posledice so opazne na obeh straneh – pri tem posamezniku in organizaciji (hierarhično: v pisarni, oddelku, sektorju, podjetju …). On ni zadovoljen z njimi in oni ne z njim. Človek z muko vstane, malo ponegoduje (če ne na glas, pa v notranjem monologu), se vsak dan z muko priplazi v službo, nameni sodelavcem »grd« pogled in sede v svoj kotiček. Njegov zvesti spremljevalec je mora le fikus v pisarni.
Imela sem tako sodelavko. Z grdim pogledom, brez pozdrava IN odzdrava na ozkem hodniku v podjetju, s »tiho mašo« v čajni kuhinjici, veliki oziroma bolje rečeno majhni 1,5 krat 1,5 metra. Ko se dve osebi skoraj dotikata ena druge ob kuhalniku. Načneš vljudnostni pogovor. Nekaj besed o vremenu, morda razmerah na cesti … A je odgovor tvojemu »modrovanju« le odmev tvojega glasu. Kot v puščavi. Po nekajkratnem enakem prizoru se navadiš na molk, nevljudnost in nepoznavanje bontona. Drugi te »potolažijo«, da oseba taka je. Z nikomer ne govori veliko. Nikoli s ene nasmehne, ne pozdravi oziroma odzdravi.
Ampak …, dragi moji. Ljudje smo družbena bitja. In ena od naših lastnosti je komuniciranje. V delovnem okolju je to celo obveza, del nalog, ki spadajo v vsako pisarno. Izgovorov »ona taka je« v tretjem tisočletju ne sme biti. Preveč je na cesti ljudi, ki bi radi delali, se spoštljivo obnašali do drugih, izražali prijaznost, bili sodelovalni in tudi tako prispevali k dvigu kulture in organizacijske klime.

Opravljati delo
Oseba, ki ne le hodi v službo, ampak tudi dela, besedno in nebesedno izraža svoje navdušenje nad napredkom in pozitivnimi spremembami. Zaveda se, da so te posledica njene osebne in kolektivne odgovornosti, pripadnosti, zavzetosti.
Po Gallupovih raziskavah je le 20 % ljudi na delovnem mestu zavzetih. To so, preprosto povedano, tisti, ki ne pogledujejo kar naprej na uro in ob tem razmišljajo, kdaj bo konec »tega sranja« za danes, kako so ubogi, izkoriščani …
Zavzeti ljudje delajo, predlagajo izboljšave, rojevajo ideje, iščejo inovativne pristope, navdušujejo s svojo karizmo in delovno vnemo. So magnet, ki vleče naprej in hkrati nikomur ne daje občutka izkoriščanosti, manipulacije, izigranosti … Tak človek je notranje motiviran in se zaveda pomena dela za njegovo tudi osebno, ne le poslovno rast.
Zato gre ponavadi zadovoljen iz službe in pozitivno naravnanost ter energijo prenaša na svoje najbližje in druge. Za razliko od prvih, naveličanih dela in življenja, ki po delovnem času ves srd in jezo prenesejo na druge voznike na cesti, prodajalko v trgovini, doma otroke, ki se jim po njihovem mnenju morda prehitro vržejo v objem …
Včasih na predavanju rečem: »Ne predstavljam si, da bi morala 40 let hoditi v službo s cmokom v grlu.« Veliko lepše mi je, ker si lahko mnogokatero jutro, ko vstanem, rečem: »Jupi! V službo grem! Blagor mi!« No, jaz imam še ta privilegij, da ima skoraj vsak dan drugo pisarno in druge, radovedne in motivirane sodelavce (ali stranke). A tak privilegij si vsak lahko ustvari sam. Kot sem si ga jaz.
Živel praznik dela!