Moje današnje jutro se ni začelo najbolj obetavno. S sestro in njenim psom sva se odpravili na sprehod po svežem zraku, dokler našega mesta ne zajame nevzdržna vročina. Šli sva na tak sprehod, kot si ga privoščiva večkrat na teden. Pa vendarle je bil drugačen.
V tem trenutku sem srečna in hvaležna, da sem živa in nepoškodovana. V glavi pa mi kljuje spoznanje, kako se v trenutku lahko vse konča.
Prehajam k bistvu … Na pločniku ob prehodu za pešce pritisneva gumb za zeleno luč pešcem. Ko se ta prižge, stopiva na cesto, kjer je zebra. Z najine desne nekje na sredini cestišča (že delno na drugi polovici) dobesedno prileti avto, ki bi naju zradiral, če se ne bi ustavili, da je lahko zapeljal nekaj centimetrov pred nama naprej. Torej NI ustavil!
A to še ni vse. Takoj za tem šokom naslednji. Za tem neotesancem z »nadzvočno« hitrostjo za take razmere in prostor, na katerem smo se nahajali, pridrvi naslednji. V grozi, ko ga zagledam, odskočim. On pa se ustavi 20 centimetrov pred mano. 20 centimetrov! Seveda ne umirjeno in po tem, ko je pripeljal 10 ali 20 km na uro. Bili sva zgroženi, prestrašeni. Da zagotovo vse skupaj ni bilo slučajno in je bila »kriva« le prehitra in nestrpna vožnja voznika, je dokaz, ko nama je še žugal in kazal na semafor za pešce. Na njem je bila res že rdeča luč. A zakaj? Ker gori zelena tam le kratek čas in ker nama je pot prekrižal na prehodu za pešce voznik pred njim, ki nama ni dal prednosti.
Bili sva v takem šoku, da sva se potem na pločniku sesedli. Dojela sem, kako tanka je meja med zdravjem in poškodbo, med življenjem in smrtjo. Ko sva prišli k sebi, sva poklicali policijo in povedali, kaj se je zgodilo. Vprašali sva, ali je tam kamera. Policist oziroma gospod, ki se je oglasil, je odvrnil, da ne. Vprašal je, če sva videli registrsko tablico. Seveda je nisva, le znamko avtomobila. Nato jo je »potolažil«, ker je verjetno zaznal njeno prestrašenost in zgroženost, ter dejal, da smo Dolenjci kar prijazni, je pa 50 norcev, ki kvarijo povprečje.
Še vedno v šoku sva hodili naprej. In analizirali vse skupaj … Zdelo se mi je, da sem obraz v avtu prepoznala. Kako ga ne bi videla, saj sva si kar na blizu zrla v oči. Hkrati sem upala, da se motim in ni tisti, za katerega se mi je zdelo, da je. Poznam ga namreč kot prijazno in dobro osebo.
Počasi sva šli naprej, ne da bi vedeli, kako hitro bova tega norca odkrili. Ne bom napisala, kje točno je to bilo, da ne bom naredila škode delodajalcu, a avto sva zagledali na parkirišču. Vse se je ujemalo – barva in model avta, oseba, za katero se mi je zdelo, da je bila v avtu, tam dela, ura se je ujemala z odprtjem te »trgovine« …
Sestra vstopi in ga vpraša, ali morda ve, čigav je ta in ta avto (ki je bil parkiran na parkirišču ob stavbi). Stopita ven in se pogovarjamo. On ima svojo teorijo: da je mislil, da sva stopili na prehod za pešce pri rdeči luči, ker ve, koliko časa tam gori zelena; da ni videl voznika pred sabo, ki nama ni ustavil (saj ga verjetno res ni m ogel, ker je v križišče tako priletel); da mu je nekdo z druge strani zastrl pogled; da ni videl naju (haloooo, bili sva že na drugi polovici prehoda!) in tako naprej in tako naprej. In še, da je že mislil ustaviti, pa pač ni (kako si mislil ustaviti, če si še žugal in kazal na rdečo luč?). Skratka … prisiljeno prijazna razlaga in besede, ki pa so bile plehke in brez pomena.
Ob koncu pogovora je rekel: »No, če je res tako, se opravičujem. (Beri: če sta že prišli sem težit in sta me odkrili, naj vama bo, se opravičujem, ker sem vaju učil »kozjih molitvic«).« In dodal: »Upam, da se pes ni preveč prestrašil …«
Res sem še vedno v šoku in ne morem verjeti. Ne tega, da te kot voznika »unese« in si prehitro na prehodu za pešce, ampak tega, da je nekdo lahko tako pokvarjen, slab v duši, da kaj takega naredi. Tu namreč ni šlo za slučajno prehitro vožnjo in ustavljanje tik pred pešcem. To je bilo namerno ustrahovanje, kazensko, »češ, vama bom že pokazal, kdaj se gre čez prehod in kdo je močnejši …«
Gospoda na videz poznam, z njim sem že sodelovala večkrat kot stranka, tudi kot predavateljica … Boli me tudi razočaranje. Kako sem se o njem zmotila, kako je lahko nekdo v duši tako pokvarjen, zlonameren?
Morda je zanj to že pozabljeno, dokler ga policija ali kdo drug ne bo na to spomnil. A sporočilo njegovega obnašanja je zelo močno.
S sestro sva naredil vse po predpisih, pa sem skoraj pristala na cesti ali »havbi« polomljena. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi to naredil in tako »kaznoval« osebo pri npr. osemdesetih letih, ker gre prepočasi čez prehod, čeprav je šla ob zeleni luči? Bi jo povozil, bi povzročil, da bi jo morda zaradi strahu zadela kap?
Dragi moji, to niso heci. Kako malo je vredno življenje!
Da bom dovolj jasna: vsakemu se lahko zgodi (in se nam je že kdaj), da koga spregledaš kot voznik, da koga (npr. pešca) izsiliš … Ampak razlika je, ali se to zgodi nehote oziroma nenamerno ali pri polni zavesti.
Je res človekovo življenje danes lahko v rokah nekoga, ki je pokvarjen v dno duše in svoje travme, jezo, nezadovoljstvo zliva na naključne mimoidoče? Pa naj bo njegovo orožje pri tem agresivna beseda, pištola ali direktna vožnja v telo pešca pri veliki hitrosti …
Če je to normalno in sprejemljivo, živim v napačnem svetu ob napačnem času.
Vsi, ki me poznate, veste, da sem zelo pozitivno naravnana in res dobronamerna, a ko je v »igri« varnost in z njo življenje, nisem več taka. Kaj mi bosta pozitivna naravnanost in prijaznost na onem svetu, po smrti?
To sem zapisala v opomin, da je življenje vsakega od nas res dragoceno in da je le trenutek, ki vse obrne na glavo, dovolj oziroma preveč. In zato, da bomo v takih primerih tudi kot vozniki bolj strpni in razumevajoči.
Saj vsi vemo: so »napake« in napake, ki jih lahko popravimo: dosolimo juho, stran vržemo zažgano pečenko in spečemo drugo, vržemo v smeti nogavice, ki smo jih strgali in jih več ne moremo zašiti, peljemo h kleparju avto, ki je podrsan … Kaj pa življenje? Moje, tvoje, njegovo, naše ŽIVLJENJE …Tu ni popravkov in nadomestkov.
Vem, da mu bom odpustila. Temu norcu. Ker ni vreden, da bi se pasel po mojih mislih in me ustrahoval. A hkrati želim, da smo bolj prijazni, strpni, človeški … Še enkrat se mi je potrdilo prepričanje, ki ga velikokrat povem na motivacijskih predavanjih. Lahko je nekdo na delovnem mestu in v svoji stroki velik strokovnjak, a če ni čustveno inteligenten, mu to prav nič ne pomaga. Žal pa tudi tistim, ki delajo, živijo in se družijo z njim, NE.
A svet je še lep in mnogi ljudje tudi.