Vsako srečanje z vsakim človekom ustvarja novo, edinstveno zgodbo in plete nova razmerja. Vsak nov odnos omogoča novo učenje in rojeva nova (spo)znanja. Če le tako želimo. Če smo odprti, radovedni, smo na preži, aktivni, motivirani, zavzeti …
Pri svojem delu se tedensko srečujem z novimi obrazi, za katerimi bivajo različne osebnosti in njihove zgodbe. In iz vsakega odnosa, pa naj bo to predavanje za 10 ali 500 ljudi ali vodenje dogodka, odidem bogatejša. Vedno se česa novega naučim, kaj utrdim, oplemenitim …
Pred kratkim sem se tako po službeni dolžnosti na odru pogovarjala z izjemnim človekom – slovenskim inovatorjem svetovnega kova dr. Petrom Florjančičem*. Pred petimi leti je v enem od intervjujev dejal: »Mama mi je naročila, da ne smem ničesar vzeti s seboj v grob. In tudi ne bom. Vse bom zapravil in vse povedal.«
Pa naj vam povem to zgodbo … Ko smo se na sestanku v podjetju pogovarjali, kaj vse bo v programu dogodka, so mi povedali tudi zanj. Rekli so, da so si to zamislili nekoliko drugače od ostalih nastopov; z njim da se bom pogovarjala na daljavo – prek videoprenosa. Nad tem sem bila navdušena: v prireditev bomo tako vnesli dodatno dinamiko, stopnjevali bomo zanimivost dogodka za udeležence, sem si mislila. Pa sem sogovornike vprašala, od kod se nam bo javil dr. Florjančič. »Iz Ljubljane«, so rekli. In dodali: »Iz doma starejših občanov.« Takrat sem privzdignila obrvi, moje zanimanje je naraslo.
In kako je vse skupaj potem potekalo? Dr. Peter Florjančič se je za teh nekaj minut pogovora lepo uredil, si nadel obleko in kravato. Ni nas pričakal v sobi doma starejših občanov, ampak v svoji pisarni. Želel se je javiti od tam.
In v kratkem pogovoru je šarmantni takrat še 98-letnik razpredal o svojem življenju, o poslovnih izzivih, vzponih in padcih, uporabnih pogruntavščinah in še in še … Saj ste prav prebrali. Iz 98-letnika je sevala energija, vse v dvorani nas je osvetlil s svojo hudomušnostjo, iskrivimi odgovori in umom. Umom, ki pri skoraj stoletnici ne tarna, ne razmišlja o onostranstvu in iztekajočem se tostranstvu, ne o žalosti, nesrečah, političnih razprtijah … Vzneseno, kot da ima prav zdaj v predalu še tisoč in en izum, nam je radostno govoril o življenju.
Mnogi smo na polovici te njegove življenjske premice. Pa se vprašajmo kdaj: »Koliko energije, sanj, načrtov, želja, iskric premoremo?«
Odgovorite si tudi na vprašanje, kako močno ljubite življenje, če bi na to odgovorili s katerim od klasičnih ponujenih odgovorov in bi tako izbirali med …
– Sploh ga ne ljubim.
– Nekaj srednjega.
– O tem nisem razmišljal(a).
– Ljubim ga.

To, dragi moji, ni odvisno od let, ki jih nosimo na svojem križu, odvisno je od naše notranje živosti. Odvisno je od tega, ali dodajamo leta življenju ali življenje letom, kot večkrat rečem.
Vse najboljše, življenje, vse najboljše tudi dr. Petru Florjančiču, ki prav danes (5. marca 2018) praznuje 99 let.

*Podpisan je pod približno 400 patentov. Med njegove najvidnejše invencije štejejo okvirčki za diapozitive, plastična zadrga, pršilec na steklenički za parfum, ročne statve, vžigalnik s prižiganjem ob strani, zapiralni sistem pri stroju za brizganje plastike, smučarski tobogan. Leta 1957 je izumil avtomobilski airbag. (Vir: Wikipedija)”