Čas je lahko človekov prijatelj ali sovražnik. To je odvisno od tega, kako se z njim razume, v kakšnem odnosu sta. Nemogoče mu je ukazovati, lahko pa se z njim ujamemo in sprejmemo vse možnosti ter priložnosti, ki nam jih ponuja. Vsak dan znova in znova. Vztrajno in radodarno.
Velikokrat slišimo: »Joj, kam ta čas beži!« In podobno. Največkrat se zavemo minevanja določenega obdobja (npr. tedna, meseca, leta, desetletja …) šele po dogodkih in dejanjih, ki se zgodijo oziroma ponovijo na določen čas. Nekaj, kar je utečeno in ima ponovitve. Vsaj približne. Tudi v družinskih odnosih je tako. Otroci rastejo, mi pa se čudimo, kdaj so nogavičke postale premajhne in otrok rabi že nogavice, kdaj so njegove roke prerasle pulover in noge hlačnice … In … neverjetno! Prerasel, prerasla je tudi že nas!
Časa ne moremo ustaviti ali pretentati. Bog Kronos ga nadzoruje in odmerja. In ker prav vsak dan svoje glave zapolnimo s številnimi mislimi, idejami, vprašanji, dilemami in ljubečimi besedami ter dejanji, je prav, da jih zabeležimo. Kajti v tej nori vsakodnevni dirki skozi življenje, ko nas na vsakem koraku spremljajo številne nove informacije in prigode, zagotovo na kakšno lepo misel ali besedo tudi pozabimo.

Jaz to počnem (prelivam misli in občutja v povezavi z otrokoma na papir) od prvih dni nosečnosti dalje. Za hčer in sina (in zase oziroma za naju z možem) sem pisala o občutjih, razmišljanju, idejah, ki so me spremljali skozi določeno obdobje v povezavi z njima. Za vsakega je tako nastala kar zajetna »knjiga« na več kot 100 straneh, snop listov, lepo zvezan in opremljen s fotografijami. To sta knjigi z nizko naklado – po dva izvoda: zanju in za naju z možem. A kljub temu (ali pa ravno zato) z neprimerljivo vrednostjo. Za našo družino, naše odnose in ljubezen, ki nas povezuje. Vsa leta pa imam zanju tudi beležki, v kateri vpisujem čarne misli in opisujem zlate trenutke.

Vsega lepega namreč ne moremo »zazipati« (kot bi rekli mladi) v glavah za vedno. Zato si pomagajmo s fotografiranjem (in obvezno razvijanjem fotk). Pa tudi z dnevnikom, pismi, kratkimi sporočilci, ki jih zlagamo v za to pripravljeno škatlo ali šatuljo …, skratka z zapisano besedo. Čez leta, na starčevski gugalnici ob toplem kaminu, bodo to dragoceni spomini, ki jih bomo za svoje otroke in vnuke lahko oživili.
Bolj skrbni, srčni in srečni starši bomo tudi zaradi takih dejanj. Dejanj, s katerimi bomo ustvarjali lepo razpoloženje, negovali ter krepili ljubezen, družinske vrednote in dobre odnose. Prav to (zapisi in fotografije) bo čez leta vstopnica za naše skupno medgeneracijsko miselno potovanje v pretekle dni, ko so bili otroci še majhni in je bilo na sploh vse drugače …