… deluje. To vem.

Pred več kot desetletjem sem se začela poglobljeno ukvarjati s človekovo bitjo, njegovimi zmožnostmi in potenciali. Pravzaprav sem se začela ukvarjati sama s seboj. Saj mi je do takrat vse teklo kot po maslu, čeprav o tem sploh nisem razmišljala. A sem se znašla v položaju, ko sem se počutila kot med tnalom in nakovalom. Čutila sem, da tonem in da se bom utopila, če ne bom ničesar spremenila.

Takrat sem začela delati na sebi; brati, se izobraževati posredno in neposredno, prebujati svojo čuječnost, ozaveščati svoje misli in dejanja ter se truditi opolnomočiti vse, kar mi je bilo pomembno. Ukvarjala sem se s svojo dušo. Raziskovala svoje misli, iskati in krepiti svoje potenciale, paberkovati po svojem življenju …

Med drugim sem si začela postavljati cilje. Kaj to pomeni? Želje sem pretvarjala v cilje tako, da sem šla na seminar in še enega in še enega, brala tovrstno literaturo in se »opismenjevala« za postavljanje ciljev. Takrat sem kupila prvi zvezek za zapisovanje ciljev. Danes si postavljam kratko- in dolgoročne cilje. Imam vizijo svojega življenja in vem, kaj želim brati v knjigi svojega življenja pri devetdesetih, ko bom pomirjena sama s seboj sedela v fotelju.

V pravljici Alica v Čudežni deželi mačko Režalko Alica na nekem razpotju vpraša: »Po kateri poti naj grem?« Mačka ji odgovori: »To je precej odvisno od tega, kam hočeš priti … Če torej ne veš, kam greš, je zate vsaka po prava.

S postavljanjem ciljev najdemo svoj smisel. Odkar jih zapisujem, se je kakovost mojega življenja najmanj potrojila. To ni skrivnost. Rada o tem govorim, o postavljanjem ciljev predavam v različnih okoljih. Tam prepletam teorijo s svojimi dognanji in izkušnjami. Vesela sem, če s tem komu pomagam spreminjati pogled na vsakdan. In hvaležna sem za vsa sporočila, ki jih prejmem en dan, en teden, en mesec po predavanju z veselim zagotovilom pisca, da to res deluje.

Včasih je le ena beseda ali predavanje nekoga dovolj, da se v glavi zgodi premik. Premik, ki sproži val pozitivnih sprememb. Od vsakega posameznika je namreč odvisno, ali bo to vnesel v življenje in dal na seznam svojih dnevnih in tedenskih opravil. Saj veste, logično nam je, da imamo na listku zapisano, kaj moramo v trgovini kupiti. Ali pa imamo to zabeleženo v telefonu.  

Kaj pa življenje? Ta edinstven dar? Prav tako ga moramo načrtovati. Benjamin Franklin je morda prvi, ki je javno govoril o življenjskem načrtu. Okoli leta 1730 je zasnoval svoj načrt za osebno rast. Zapisano je udejanjal in vsak dan opazoval svoj napredek. Vse, kar danes naredimo dobrega, je dragocena naložba za prihodnost. Pravzaprav že za jutrišnji dan. Seveda pa življenjski načrt od vsakega posameznika zahteva, da se od točke A premakne do točke B; da stopi iz cone udobja. Pri načrtovanju pa ne smemo biti obremenjeni z drugimi. Vsak načrt je edinstven, kopije ne zdržijo. Viktor Frankl je dejal: »Življenje zahteva od nas prispevek in vsak se mora sam odločiti, v čem bo njegov delež.«

Ob koncu zapisa še naloga za vas … Poiščite prazen zvezek ali si kupite novega. Mimogrede: za vizualne tipe je že privlačna naslovnica ali zapisani motiv lahko spodbuda za zapisovanje. Vzemite si čas zase, za pogovor s seboj. Lahko v povsem mirnem kotičku ali ob glasbi, ki vam je ljuba. Pomembno je, da se v izbranem okolju počutite varno in prijetno. Vzemite v roko pisalo in začnite … Začetek je težak, a je pogoj za napredek … Srečno na tej poti osebnega življenjskega načrtovanja vam želim.

Objem.

Irena