Nikoli si ne bi mislila …,
– da bom kdaj rekla: »Nogomet je zanimiv«;
– da mi bo paradižnik zelo okusen;
– da bom kdaj tekla na dolge proge;
– da bom pri skoraj petdesetih letih zadovoljna kot samostojna podjetnica … In še in še …
Na vsako od teh alinej bi lahko napisala blog, svojo zgodbo. Zanimivo zgodbo o osebnem razvoju, notranjem boju, zmagah in porazih ter nenehnih spremembah in učenju. No, tokrat se osredinjam na prvo trditev – nogomet je zanimiv.
Šport je že celo življenje moj sopotnik v aktivnem smislu in tudi sicer. Spremljam rezultate, si ogledam tekme (največkrat na TV), berem (avto)biografije športnikov. V različnih življenjskih obdobij seveda različno pogosto, a vendarle jih.
Pri štirinajstih letih, bilo je leta 1984, sem spremljala prek TV v neposrednem prenosu poletne olimpijske igre v Los Angelesu. To pomeni, da sem nastavila svojo budilko ob določeni uri ponoči (glede na spored) in prižgala televizor. Ob sebi sem imela zvezek in vanj zapisovala rezultate. In to ne samo slovenskih športnikov. Se spominjate športnikov, kot so brata Petrič, Rajmond Debevc, Carl Lewis, Ben Johnson, Sara Simeoni, Evelyn Ashford, Marlene Ottey …? Jaz se jih. Ena redkih športnih disciplin, ki me ni zanimala, je (bil) nogomet. Moje prepričanje je namreč bilo, da je neumno poditi se za žogo 90 minut. In to počne 20 oziroma 22 igralcev.
Pa sta se zgodila dva premika, »shifta«, kot bi rekel Wayne Dyer, zaradi katerih sem spremenila mnenje. Ter NE spremenila v DA.
Lansko leto sem septembra na Brdu vodila zanimiv motivacijski poslovni dogodek, na katerem je sodeloval tudi nogometni sodnik Damir Skomina. Moja naloga je med drugim bila, da sva se na odru po njegovem nastopu tudi pogovarjala pred mikrofonom. Neke vrste motivacijski intervju je bil to.
Z vsako razlago, z vsakim njegovim odgovorom je v meni bolj naraščalo zanimanje do tega športa, prepojeno z velikim spoštovanjem. Razlagal je o situacijah na igrišču in ob njem, tanki mejo med prav in narobe, o vesti, odgovornosti, strahu in pogumu, ko sediš na večerji s šejkom, naslednji dan pa izključiš zaradi prekrška njegovega igralca … Izjemen posel, ki ga opravlja z veliko mero spoštovanja, hvaležnosti in odgovornosti.
Drugi premik v moji glavi pa se je zgodil januarja letos. Načrtovali smo »city break« v Barcelono. Dva para. A ker je prijateljeva partnerka zbolela, smo šli sami trije. Že prvi dan, ko smo prispeli v hotel, je mož vprašal receptorja glede kart za prihajajočo tekmo. No, izkazalo se je, da bo ta že isti dan zvečer, saj so morali odigrati zapoznelo ligaško tekmo.
Zdaj pa pozor … V življenju res ni naključij. Če bi bili vsi štirje tam, bi verjetno z znanko ostali v hotelu, tako pa sem se jima pridružila. Obleki smo se večplastno. Jaz v debel pulover, jakno in še pončo povrhu, obula sem debele nogavice, že popoldne pa sem si v ta namen kupila kapo in rokavice. Sedli v taksi in se odpeljali na stadion Camp Nou. Dva nogometna »še kar« navdušenca in ena »sovražnica« te igre.
Tam smo bili veliko pred začetkom in imela sem dovolj časa za opazovanje marsičesa: predvsem sta me zanimala dva vidika: organizacijski in družbeni. Organizacijski: vse je bilo tekoče, brez prerivanja, kulturno, umirjeni zaposleni, TV ekipe, usmerjanje ljudi, organizirane skupine navijačev … Družbeni: strast navijačev, ki pa je vendarle nikoli ni zaslepila jeza, sovraštvo ali celo primitivizem, izražen skozi vedenje ali neprimerne besede … Pa nas je bilo tam cca 50.000. Uživala sem v tem delu – opazovanju omenjenega in ogledu tekme. Receptor v hotelu nam je svetoval, kje naj sedimo, da bomo dobro videli. Rekel je: »Jaz vedno sedim tam nekje.«
Premraženi, a vseeno polni pričakovanja, smo dočakali začetek. Zame je bila zanimiva tudi uvodna procedura in še prej ogrevanje. Kmalu se je izkazalo, da smo imeli res odličen položaj. Domači igralci so igrali na gol, ki je bil pred nami, v naši bližini. V prvem polčasu smo videli štiri zadetke. In nato so dali še enega v drugem polčasu. Dva je dal Messi, po enega še Alba, Suarez in Raketić. Že po prvem sem se zlila z množico, zajel me je val navdušenja in če bi bil nad nami strop, bi se ga verjetno med skakanjem ob doseženem golu vsakič dotaknila. Tako je bila meja samo nebo. In vse do njega moje nepopisno veselje, že kar otroška navdušenost. Kljub premraženim prstom na nogah in rokah ter oblačku ostrega zraka ob vsakem izdihu mi je bilo lepo.
To zanimanje se je kasneje še stopnjevalo, marsikaj sem prebrala o nogometnem svetu.
In ja, še nekaj je pomembno: verjetno prvič ob moževem gledanju nogometne tekme na TV nisem zavijala z očmi. Še več: ogledala sem si kar nekaj tekem nogometnega prvenstva. Z veseljem in prav popolnoma brez občutka slabe vesti v smislu: namesto tega bi lahko brala, likala, pisala, spala, jedla, telovadila …, kar koli drugega že.
Ne. Zavestno in izjemno pozorno sem spremljala tekme in dogajanja v zvezi z njimi. Danes na nogometaše – njihov trud, taktiko, pretečene kilometre na tekmi v vročini ali dežju, s krči v nogah, trkih z glavo, ob namernih in nenamernih prekrških, ostrih dvogovorih s sodniki, z žalostnimi obrazi, saltami, »odbojkarskimi ribicami« in veselimi odrivi v zrak – gledam z velikim spoštovanjem.
To je preprosta zgodba o tem, kako lahko en sam dogodek ali dva marsikaj obrneta na glavo, spremenita na bolje. Naše medsebojne odnose, mnenje o nekom ali nečem, predvsem pa spoznanje, da je v nas samih zelo veliko prostora za rast in razvoj. To je zgodba o tem, kako lahko NE spremenimo v DA.