fbpx
Iz lepega velemesta v čarobno vas - PERESA
3315
post-template-default,single,single-post,postid-3315,single-format-standard,theme-bridge,bridge-core-2.5.4,woocommerce-no-js,woo-variation-swatches,wvs-theme-bridge,wvs-theme-child-bridge,wvs-style-rounded,wvs-attr-behavior-blur,wvs-tooltip,wvs-css,ajax_fade,page_not_loaded,,columns-3,qode-theme-ver-23.9,qode-theme-bridge,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-6.4.1,vc_responsive,elementor-default,elementor-kit-3483

Iz lepega velemesta v čarobno vas

Iz lepega velemesta v čarobno vas

Iz Madrida v vas Brezovica pri Šmarjeških Toplicah

Dva zaporedna dneva. Dve zgodbi. Dva prostor(čk)a na Zemlji, dve impresiji. Dve okolji, dva utripa. Dve zemeljski točki, kjer se kljub istemu časovnemu pasu in planetu čas različno hitro vrti.
Prvi dan v Madridu, takoj naslednji v miniaturni vasici v Šmarjeških Toplicah v bližini Term Krka.

Razlika. V omenjenem velemestu 3,3 milijona prebivalcev plus XX turistov vsak dan (skupaj kar nekaj krepkih milijonov na leto), v drugem okolju v času mojega pohajkovanja (dopoldne) verjetno ne več kot 50 ljudi, živi pa jih tam le nekaj čez 200.
Podobnost. V Madridu v vrvežu vseh ras in narodnosti, v vasici prav tako v družbi Evropejcev, s katerimi se znajdem v skupini na nordijski hoji.
Razlika. V Madridu vonj po smogu, v vasici po prebujajočem se zelenju, domačih živalih …. V velemestu občudujem Kraljevsko palačo in cerkev ob njej, Trg Mayor, trg s kipom Don Kihota in Sanča Panse, trg Puerta del Sol, Muzej pršuta, stadion Santiago Bernabeu, lepo urejene in čiste postaje podzemne železnice, v vasici barvite hiše, ki se stapljajo z okolico, ozke ceste oziroma poti brez zarisanih črt in prometnih znakov, namesto veličastnega nogometnega igrišča igro otrok na dvorišču ob skednju, ob čemer si zlahka zamišljam tudi koline in ostale domače dobrote.
Podobnost. Mogočni odmev zvonov tam in tu nekje iz daljave, ki opominja, da čas teče, mineva, piše zgodovino in spomine …
Razlika. V Madridu občudujem pejsaže in portrete slikarjev, med katerimi so Goya, Rubens, Velázquez in Ribera, v znamenitem Muzeju Prado, v vasici, ki je cela slikarsko platno, so čopič moje oči, bogata domišljija pa paleta z barvami.
V Madridu se upiram naglici vsakdana, v vasici me ta sam posrka vase. V Madridu se priklapljam na wi-fi, v vasici na energijo, ki jo čutim pod nogami in okoli sebe; v naravi in med naključnimi sopotniki.
V velemestu iščem majhne zelene parkovne oaze, v Brezovici me že vabijo v skušnjavo, naj jih utrgam, zvončki.

Vse to pride še bolj do izraza, ker je vmes le ena noč. Seveda. Lepo je videti Madrid, a lepo je ozavestiti tudi lepoto preprostosti v domačem okolju. Pa se tega res zavedamo?

Ob tem se spomnim Župančičeve Dume in verzov iz nje z moškim in ženskim glasom. Meni še vedno ena najlepših domovinskih pesmi.
/…/ Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč, glas moža, kot da je odgovor ženskemu glasu; čul sem, kako je zvenelo moje srce. Pesem moža in odgovor ženski pesmi: »Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso, pesem vetra in vej in trave in sonca na travi, pesem hitečih in pesem stoječih valov, pesem srebrnih in pesem zlatih valov – pesem potokov in pesem žit.
Kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi; cerkev je dvignila glavo preko streh, zviška motri nehanje ljudi pod seboj, ure jim meri in delo deli. Hiše so hišice, okna so okenca, nagelj iz oken lije zelen se po steni, rdeče se peni v soncu tihi to slap – znamenje fantom, ki hodijo mimo čez dan, znamenje tajno za noč – poješ; in pisanih rut so vesele tvoje oči, zdravih, rjavih lic in bisernobelega smeha, kretenj oglatih in hoje nerodne in kmečkih zadreg; kletve robate ušesu so tvojemu vino, krepka primera – dala bi zanjo cekin.«
Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso, poješ in vabiš: »Hrasti orjaki za poljem stoje in se z burjo borijo, sanje stoletij vrhove jim zibljejo v daljnem šumenju, vsake pomladi novina posluša skrivnosti davnine; ti pa se mučiš v tujini in dušo dušiš – jaz pa sem z rožami roža: pomešam se mednje – mimo bi šel in me ne bi razbral iz mojih družic.«
Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso, vriskaš in vabiš, kličeš na kmete. Glej in moj ponos se pne in pesem z njim, drzno in smelo gleda tvoji pesmi v oči. Tvoji pesmi jaz zoperstavim pesem mest, pesem obzidanih cest in korakov, po tlaku hitečih, ritem rok in ramen, ki dvigajo kamen in hlod, takt železnic, pod zvezdami vsemi enak, tok velerek, ki jim tovor in breme je dika, žic brnenje, ki vežejo sever in jug in vodijo glas zapada k ušesom iztoka. (Rad nastavljam uho na drog brzojavni: v službi stoji nepremičen kurir, in poje in poje, z motnim mrmranjem vesti spremljajoč, ki oddaja jih dalji – pesnika srce pripeva tako idejam, hitečim z dobe elektriko preko njegove glave.) Kje je tujina? Kako me duši? /…/



0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaVrni se v trgovino