Vse zmoremo. Kot bela dama …
Zmoremo vse, kar si zamislimo. Kot zmore bela dama.
13. april 2014. Koper. Cilj Istrskega maratona. Bučno vzpodbujanje v ciljni areni. Med navdušenimi gledalci sem tudi jaz. Jaz, ki sem približno uro prej pritekla v cilj desetkilometrskega teka. Drugič v dveh mesecih. A tudi drugič v svojem življenju. Prvi je bil tek Povežimo soline en mesec pred tem.
Bučno ploskanje ob prepevanju refrena Vse najboljše je bilo namenjeno njej. Gospe, ki jo – čeprav je ne poznam osebno – izjemno cenim in spoštujem. Občudujem. Ne le zaradi vseh pretečenih kilometrov v njenem življenju. Maratonov in polmaratonov. Ne zaradi triatlonov in kolesarskih tekem. In vsega, česar se je še lotila na področju športa. Zaradi česa potem, boste izvedeli v nadaljevanju …
18. maj 2017. Čarobno vzdušje v prekrasnem okolju na Djerbi. Dan pred mojim rojstnim dnem. A to ne pomeni, da ne dan tudi za branje. Vsaj košček tega dne.
Marta, iskrena prijateljica in zaveznica, mi je posodila knjigo Bela dama. Vedela sem, da obstaja. Že nekaj časa je bila na mojem seznamu knjig, ki jih želim prebrati. Vedela sem, da te platnice skrivajo v notranjosti zgodbo izjemne ženske. Zgodbo, ki jo moram prebrati. Zgodbo borke Helene Žigon.
No, in končno se je vse sestavilo: čas, energije, okolje, sproščenost …, da sem jo dobila in prebrala. Ha, prebrala … pri potapljanju bi temu rekli »na dah«, se mi zdi.
Najlepše darilo, ki sem si ga lahko izbrala in sama dala, je bilo branje te knjige. Ta zgodba. Pravzaprav v 21 kilometrov ujetih občutkov, misli, spoznanj …Njenih. 21 kilometrov v zgodbo vpetih misli in doživetij bele dame pri 86 letih.
13. aprila 2014 so mi tekle solze, ko je v cilj polmaratona pritekla Helena z roko v roki s prijateljico Radojko. Le približno sem takrat poznala njeno zgodbo. Le nekaj fragmentov. 18. maja 2017, ko sem bogatejša za njeno življenjsko zgodbo, mi gre spet na jok. A to ni jok zaradi žalosti in obupa. So solze čiščenja in spoznanja, kaj vse človek zmore. »Solze so kot biseri« …
Njena zgodba je zgodba o vztrajanju, uporu in pogumu. Iz nje diši po ljubezni do življenja in do ljudi. V znoju 42.000 korakov njenega teka zaznam pokončnost, neomajnost, navdušenost in znova in znova vztrajanje. Pa se vprašam: »Kaj pa mi? Jaz in ti? Mi vsi?« Lepo življenje marsikdo ovije v tančico vsakodnevnih skrbi, pravih in še več namišljenih težav, zamer, ovir in omejitev, ki so pogosto le v glavah … Če bi delček Heleninega značaja vgradili v svoje celice, v svojem misli …, bi vedeli, da je vsak kreator svojega življenja. Ne šef v službi, ne partner, otroci, naključni mimoidoči, trgovka, natakar, ki nam prinese na mizo kavo. Mi sami imamo dirigentsko palico svojega življenja v svojih rokah. Če tako želimo. Če tako hočemo. Če smo se tako odločili. Če smo pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje počutje in početje – delo, razmišljanje, odločitve … Za življenje. Tako preprosto je to. Helenina zgodba res navdihuje. V njej bela dama opisuje svojo pot, a hkrati lahko v njej najdemo pravo tudi zase. Na tej POTi, če le hodimo čuječi po njej, spoznavamo svoje POTenciale, razUM aktivira UM (ali obratno) in vsak preblisk, vsako spoznanje, vsaka odločitev je priložnost za SREČAnJE. Za SREČO torej in za SREČAnJE. Najprej s seboj, nato tudi z drugimi. Le kar imaš, lahko daš. Tudi z modrostjo je tako. In z veseljem. Objemi. Lepimi mislimi in željami. Lahko jih dam, če jih imam. Zato so SREČAnja pomembna. Iz njih vznikne SREČA.
Zato odženite preganjavce v sebi in okoli sebe. Zoprn notranji glas, ki je poln negativnih misli in ČE-jev. Helena Žigon je pri 86 letih pretekla 21 kilometrov (ne prehodila!). To je bilo 13. aprila 2014. Ali drugače povedano … To je bilo dva meseca manj kot 86 let po tistem, ko je na nek način ostala brez mame in brez očeta. To je bilo en mesec po padcu na avtobusu, pri katerem si je zlomila dve rebri. To je bilo 19 dni po smrti moža, s katerim sta bila skupaj 66 let. To je bilo na njen rojstni dan.
Kje so ovire? Kaj so ovire? Morda leta, morda življenjske preizkušnje, strah pred neznanim …? Ovire so (lahko) le človekove misli. Tiste, ki glodajo, kljujejo, grizejo … A ko se naučimo iz vsakega trenutka, iz vsakega dne in dogodka izluščiti kaj dobrega zase, prepričanje NE MOREM hitro zamenja ZMOREM. Zmorem teči lahkotno skozi življenje. Z zavedanjem, da je to maraton. In z željo, da traja čim dlje … Da vsebuje čim več korakov, ki se dopolnjujejo in lahkotno prehajajo eden v drugega ter si utirajo pot naprej. Samo naprej … Pri tem pa delajo stopinje in puščajo sledi. Neizbrisljive sledi, v katerih se zrcalijo čas, preizkušnje, okoliščine … V teh pa ljubezen, spoštovanje, pogum, odgovornost, iskrenost, poštenost, navdušenje, sreča, umirjenost …
20. maj 2017. Zjutraj ob sedmih sem tekla po deviški mivki, ki jo je le morje poljubilo, preden sem se je dotaknila s stopali jaz. Mislila sem nanjo, na Heleno, na njeno življenje. Mislila sem nase in na svoje življenje. Ter se zahvalila vesolju za vse, kar in kogar imam. In kar sem ter kdor sem.”
