Včasih …

Včasih se zatečem na svoj travnik po mir.
Včasih se moram pogovoriti s svojim egom.
Včasih ga mora moj notranji JAZ umiriti, včasih spodbuditi, včasih nagraditi.
To je kot pogovor dveh zrelih oseb, ki se zavedata pomena sožitja in sodelovanja. To je dialog argumentov in protiargumentov z enim samim ciljem: biti dober, biti jutri še boljši kot danes.
Včasih me tam, na mojem travniku, obiščejo ideje. Razigrane, včasih predrzne, včasih nestrpne, ker hočejo v svet. Travnik je moj prostor, kjer vse lahko spustim na plano, to opazujem in nato izbiram, se odločam. A tudi izberem in se odločim.
Ne, moj travnik ni vedno isti, ni vedno zelen in prekrit s travo. Moj travnik je lahko kjer koli – moja domišljija mi ga pomaga ustvariti, kjer koli si želim.
Pomembno je, da ga imam. Je odlična pristajalna steza za moje misli, čustva, ideje in odločitve. Daleč od ponorelega sveta.
Povem vam – ko si zmožen ustvariti svojo pristajalno stezo do travnika, sobe pobega, templja …, kakor koli s prispodobo že to imenujemo, lažje uravnavaš svoje življenje in ga krojiš tako, da te ne tišči, ni pretesno ali preohlapno in ti zato v njem ni udobno. Ko to in tako živiš, se vrneš v realni čas in okolje močnejši, prijaznejši, z veliko več energije. Kar imaš, prenašaš tudi na druge. Tako plemenitiš svoje življenje in tudi svet, ki te obdaja.”