Tako velik, da bi gore premikal

Ste imeli kot mladostnik kdaj občutek, da je ves svet vaš, da je vse mogoče in da lahko gore premikate? In to sami, brez nasvetov, duhovne, psihične in fizične pomoči drugih?


Ja, v glavi mladega človeka, ki verjame vase in v svoje sposobnosti, največkrat ni ovir. Tudi če že so, pa jih zna preskočiti. Z zamahom roke, z nasmehom, humorjem … A da mlad človek to zmore, potrebuje oporo, čeprav se je takrat ne zaveda. Mi, odrasli (starši, stari starši, vzgojitelji, učitelji, zvezdniki, naključni mimoidoči …) smo njihovi občasni ali stalni mentorji, učitelji, osvetljevalci poti.

Danes, v tretjem tisočletju, je ta skupina, torej mladostniki, namreč pogosto na preizkušnji, na robu nihilizma in številnih vprašanj ter dilem. V iskanju lastne identitete in življenjskega smisla. Mladostnik ni več otrok, odrasel pa tudi še ne. Razpet je med otroško razposajenostjo in brezskrbnostjo ter odgovornostjo v svetu odraslih. Včasih močan, da bi gore premikal, včasih popolnoma na dnu.
Mladostništvo je namreč eden od razvojnih preobratov tako na socialni in psihični kot tudi telesni ravni. Življenje mladostnika je polno nasprotij in sprememb: čustvovanje, razpoloženje, razočaranje, izbruhi nepojasnjenega veselja … Vse to je zanj naporno, saj se mora med različnimi zgledi, normami, svarili in obljubami odločiti tako, da se bo najbolje počutil on sam in da bodo z njim zadovoljni tudi ljudje v njegovi bližini (v šoli, doma, med vrstniki …). Za uspešen razvoj mladostnika so pomembna moralna, estetska in socialna načela, saj določajo način življenja znotraj družine in izven nje.
Pri tem pa se oblikuje njegova samopodoba, ki je odraz posameznikovih osebnih in medosebnih izkušenj. To je čas, ko se sooči s številnimi življenjskimi preobrati, ki včasih vodijo tudi v krizo. In med najpomembnejšimi je kriza identitete. To je razvojni proces, ki se oblikuje v obdobju adolescence. V njem se mladostnik vnovič sooča z nerešenimi konflikti iz otroštva in se z njimi spopada na drugačen, zrelejši način. In če mu jih uspe odstraniti, vstopi v odraslost kot trdna osebnost z zrelo in pozitivno samopodobo. V nasprotnem primeru pa lahko razvije izkrivljeno in namišljeno samopodobo, kar vodi v IDENTITETNO ZMEDO. In to je naložba ali poguba tudi za vstop v svet odraslih.

Pozitivna samopodoba je značilna za posameznika, ki se sprejema v celoti, se zaveda svojih napak, ni zaprt vase in je pripravljen svoje pomanjkljivosti izboljševati oziroma odpraviti. Tako se vse bolj približuje idealnemu JAZU. Mladi, ki imajo visoko samopodobo, so deležni permisivnejše vzgoje, starši jim postavljajo realnejše zahteve in pri vzgoji uporabljajo pozitivna motivacijska sredstva. Tak otrok sprejema disciplino in tudi kazen kot osnovni zahtevi in kot izraz starševske skrbi le, če je ljubljen in pozitivno sprejet v družini. Staršem, ki svojim otrokom izkazujejo ljubezen ter sprejemajo njihove osebnostne značilnosti in posebnosti, kakovostno vplivajo na otrokovo samopodobo.
Za negativno pa je značilno, da se posameznik ne ceni, ne spoštuje, je zagrenjen, njegova samoocena je nerealna. Ponavadi ima tak mladostnik razvitih več obrambnih mehanizmov: izogibanje, sanjarjenje, pasivnost, agresivnost, poniževanje drugih … V tem primeru je osebni jaz daleč od ideala.
Zato smo odrasli odgovorni za svoj otroke in njih odnos do sveta. Poslušajmo drug drugega, kar vključuje aktivno poslušanje, ki je zahtevnejše in pomembnejše od govorjenja. Morda nimamo po naključju dveh ušes in enih ust …
Bodimo pozitivno naravnani, spoštujmo se ne glede na hierarhijo odnosov po starosti, izobrazbi, položaju v službi in družbi. Odrasli smo namreč učitelji in otroci ter mladostniki kot gobe vsrkavajo vase naše vedenje ter ga sprejmejo ter ponotranjijo. Mi smo njihovi ideali.

Zato se veselimo vsakega dne, v vsakem človeku (tudi mladostniku) iščimo in poiščimo dobro, v vsaki situaciji pa priložnost za novo izkušnjo in znanje. Naše življenje je namreč sestavljeno iz različnih dejavnikov, sami pa moramo videti kozarec na pol poln (naj ne bo napol prazen). Iščimo rešitve, namesto da rešujemo težave. Še posebej v današnjem bolj materialističnem načinu razmišljanja je pomembno, da upočasnimo tempo in besed, kot so lepota, užitek, veselje in hvaležnost, ne nadomestimo z besedama potrošnja ter izkoriščanje. Rešujmo konflikte po najboljšem ključu – brez poraženca. Pri tem gre za obojestransko odgovornost. To pomeni, da rešitve sprejemamo skupaj in se medsebojno spoštujemo ter si zaupamo. Ne glede na generacijske razlike. Tako vedno, pa naj gre za odnos odrasli – mladostniki ali pa odrasli – odrasli, razvijamo ustvarjalno in kritično ter seveda samokritično mišljenje, manj je sovražnosti, negativnih misli, več je naklonjenosti, ni poraženca. Za to, da je človek samostojna osebnost in je čim manjkrat v konfliktnih situacijah, pa mora biti pogumen in razsoden. Človek mora priznati svoj jaz in sprejeti svojo osebnost. Res pa je, da smo ljudje individualna bitja, a hkrati pripadamo skupnosti. Posameznik, pa naj bo to mladostnik ali odrasel, mora vedeti, kako naj ravna kot individuum, in se mora hkrati zavedati, da mora živeti v skladu z družbenimi normami. Zato je pomembno, da že v mladostni dobi razvije človek svoj lastni jaz. Najpomembnejši je namreč odnos do nas samih. Samospoštovanje pa je v veliki meri odvisno od tega, kako so z nami ravnali v preteklosti, in od lastnih izkušenj, ki si jih pridobivamo skozi življenje.

Danes lahko mladostnik, tako kot tudi odrasel, zares uživa življenje. S pozitivno samopodobo in odnosom do drugih ter do življenja lahko naredimo marsikaj. K sebi po zakonu privlačnosti pritegnemo dobro, iz česar črpamo moč za življenje. Pri tem pa moramo vedeti, kaj in kdo smo, kaj želimo doseči in kaj zmoremo. Zavedati se torej moramo svojih sposobnosti ter šibkosti in tako priznati svoj jaz in sprejeti svojo osebnost. Seveda pa drži trditev anonimnega avtorja, ki pravi; »Vsak je svet zase in vsak nosi svoj svet v sebi.« Kolikor je torej ljudi, toliko je različnih pogledov, zgodb … A prav to, ta raznolikost, pestrost, nas bogati in daje čar našemu življenju. Bodimo drugačni, a živimo v harmoniji in sožitju. Predvsem pa imejmo radi sebe in druge. Pozitivno zrimo v svet. Kot je dejal Saint-Exupery: »Kup kamenja preneha biti kup kamenja v trenutku, ko ga pogleda nekdo, ki nosi v duhu podobo katedrale.«

Kontakt