Vprašal me je: »Kaj pa je sreča?«

Sreča je dovoliti dogodkom,
da se zgodijo.
Virginija Satir

Pred dnevi sem imela celodnevno delavnico o postavljanju in doseganju ciljev. Udeleženci so lepo sodelovali, bili radovedni, aktivni … Uživala sem v njihovi družbi.

Eden od njih me je vprašal: »Kaj pa je sreča?« Hm … Na videz tako preprosto vprašanje, ki pa skriva v sebi veliko zapletenosti. Ni enoznačnega odgovora, kot ni enotne formule, kaj in kako delati ter živeti, da se sreča pojavi in jo človek občuti. Še več …, kako jo zadržati. Pomembno pa je ustvariti si, še več – ustvarjati – lasten poligon priložnosti zanjo.
Lahko bi jo opisali s fizičnimi znaki, ki so njena posledica, in nasploh vsem, kar tudi drugi opazijo pri posamezniku. To je nasmeh, pokončna drža in hoja, poskočnost, žar v očeh, lepa polt, prijaznost, prepevanje in plesanje skozi življenje … In tu je še tisto, kar je pod povrhnjico. Čustva, občutja. Če se prve (zunanje) znake da zaigrati in z njimi pretentati druge, teh drugih ni mogoče na silo spreminjati in (pre)dolgo tlačiti v sebi.

Kako srečo doživljam jaz? Vsak dan nekoliko drugače, svoj recept oziro,ma razmiošljanje o sreči pa spreminjam, dopolnjujem …

Zame je (danes) sreča …
– da sem zjutraj vstala z lahkoto, brez pomisleka, da je šele ponedeljek;
– da znam in zmorem ozavestiti hvaležnost, ker sta doma oba moja sončka – otroka;
– se razveselim drobnih stvari (kot je jutranja kava, ki mi jo skuha mož);
– da imam na dan najmanj pol ure zase, za svoj ritual in pogovor s seboj;
– da imam delo in v moje življenje vstopa vse več ljudi, ki cenijo moje znanje ter izkušnje in želijo sodelovati z mano;
– da imam noro pogumne ideje in vem, da jih bom udejanjila;
– da živim v miru;
– da imam toliko denarja, da si lahko kupim vsako knjigo, ki si jo zaželim;
– da rada delam in sem zaljubljena … v življenje.

A pravzaprav … sreča niso le ti končni »izdelki«, rezultati … Sreča je pot(ovanje) do njih. Neizmerno vesela in ponosna bom nase, ko bom dosegla cilj in uresničila idejo, ki mi jo je vesolje poslalo pred nekaj dnevi. A metuljčke imam zaradi nje v trebuhu že zdaj in vem, da bo pot, na kateri se bo ta ideja spreminjala v rezultat oziroma končni izdelek (ali storitev), vznemirljiva, zanimiva in poučna, saj mi bo omogočila veliko novih znanj in spoznanj . Vem, da bom na njej uživala. In bom srečna.
Vendar vam moram sporočiti še nekaj: nemogoče je biti vsak dan, vsak trenutek srečen. To je iluzija. Toliko ljudi, dogodkov in informacij se nas vsak dan dotakne skozi različne komunikacijske kanale, da je nemogoče biti neobčutljiv.
Tudi zato so trenutki, ure, dnevi, tedni …, ko je naše življenje zabeljeno s srečo, toliko bolj dragoceni. Pomembno pa se je truditi za to, da bi bilo vsako srečanje prežeto s trditvijo SREČAnJE.
V naslednjih dneh vam bom v FB videoposnetku povedala zgodbo o sreči …