Bila sem študentka v Ljubljani. Uživala sem v študiju in tudi v zapravljanju. A tudi v delu. Delam pravzaprav od 15. leta, ko sem prvič prestopila delovni prag na pošti med poletnimi počitnicami kot počitniška delavka.
V času študija pa sem ob koncih tedna delala tudi kot prodajalka električnih krtač za lase (a te sploh še obstajajo?). Zanimiva izkušnja, iz katere sem se veliko naučila. O prodaji nisem takrat ničesar prebrala v knjigah ali videla na youtubu, slišala v danes popularnih webinarjih … Svoj odnos do strank in s tem do sebe in svojega življenja sem preprosto gradila na izkušnjah – lastnih napakah in uspehih. Pozorno sem poslušala in opazovala. Kaj pritegne in kaj odvrne morebitnega kupca. Kako pristopiti k stranki, kaj uvodoma reči …
Si sploh lahko predstavljate, kako je to izgledalo? Danes temu moderno rečemo »door to door« prodaja. Določili so mi en del mesta (nekaj ulic), hodila sem od vrat do vrat, trkala oziroma zvonila, se predstavila in povedala, zakaj sem tam, kaj ponujam oziroma prodajam. Še danes imam pred očmi zanimive prizore – za koliko kljuk sem prijela, kolikokrat ostala pred zaprtimi vrati ali pa se je vse končalo že pri »Dober dan. Sem Irena. Vam lahko predstavim zanimiv izdelek za urejanje frizure?« Tišina. Vrata so se zaprla velikokrat (ali zaloputnila – pa ne samodejno) brez besed.
A naučila sem se kar nekaj lekcij o komuniciranju, poslušanju, obnašanju, osebni urejenosti. Kmalu sem namreč ugotovila, da moram biti jaz v teh elementih dobra, da bom sploh dobila možnost oziroma priložnost predstaviti izdelek in nato koga zanj še navdušiti. Pri tem pa sem vedela tudi, da ga moram dobro poznati, verjeti v njegove pozitivne lastnosti in ga tudi sama na sebi uporabljati. Ugotovila sem, da sem lahko sama z izgledom najboljša reklama.
Ne vem, če bi kaj prodala z neurejeno pričesko, mastnimi in poškodovanimi lasmi, v razcapanih oblačilih in z mrkim pogledom brez nasmeha … Tako sem bila na vse to pozorna. Pričesko sem si uredila in večkrat mi je katera od strank (žensk) rekla: »Vi imate pa tako lepo frizuro.« In sem ji povedala, da uporabljam ta pripomoček.
Seveda ni bilo enostavno. Včasih sem v nekaj urah prodala eno krtačo, včasih sem se razveselila prodaje petih, včasih sem razočarano odšla domov brez uspeha. Ne vem, kaj me je v takih trenutkih gnalo pri devetnajstih, dvajsetih letih, da sem vztrajala naprej … Ko danes razmišljam o tej svoji izkušnji, se nasmehnem. Če bi mi takrat kdo rekel, da bom 25 let kasneje prodajala svoje storitve in knjige ter da mi bodo prav prišle izkušnje, v katerih sem se mojstrila že takrat (ne da bi vedela, kam me bo odpeljala poslovna pot), mu verjetno ne bi verjela.
Zato je dobro vedeti: ničesar ne moremo pogoltniti, usvojiti na mah. Ničesar, kar je v življenju pomembno in dragoceno. Vse to, kar ima pravo vrednost in dolgo življenjsko dobo, je treba graditi, brusiti, plemenititi leta in leta, desetletja. Pri tem pa biti potrpežljiv, vztrajen, dosleden, pošten, iskren, zdravo ambiciozen, odgovoren, profesionalen, radoveden in še kaj. Zanimivo …, koliko takih svojih izkustvenih koščkov imamo, a včasih pozabimo oziroma se ne zavedamo, kako čudovito bi se podali v naš življenjski mozaik. Le videti oziroma prepoznati jih moramo ter zbezati na plano. Naša pretekla dejanja in znanje so temelji za uspešno sedanjost in gorivo za čudovito prihodnost.
