Pa sem šla na kolena

Pokleknila sem. Priznam.  

Starejša ko sem, večkrat moje misli odpotujejo v preteklost. Kar nekaj je dogodkov, ki so se mi zelo vtisnili v spomin. In med njimi je tudi tisti, ki je povezan s klečanjem.

Tako je bilo …
V obdobju odraščanja sem živela pri omi, med počitnicami pa je večkrat prišla k njej tudi sestrična. Zelo sva se razumeli, se skupaj igrali, smejali, imeli svoje skrivnosti in »finte«. Skratka, lepo nama je bilo. A tako kot v vsakem odnosu – pa naj bo prijateljski, družinski ali poslovni – sva bili tudi midve kdaj pa kdaj na različnih bregovih. Včasih sva sami našli skupno pot in rešitev, včasih nama je moral pri tem kdo pomagati, včasih je pač nisva našli.
Tistega dne, ki ga imam sedaj pred očmi, sva se po lepi igri nekaj sprli in tudi razjezili omo. Ne spomnim se več, za kaj je šlo. Ne vem, kaj sva ji potem skupaj ušpičili, a očitno kaj večjega, ker se naju je odločila kaznovati. Obe sva morali klečati na sredini kuhinje. Rekla je: »Ko se mi bosta opravičili, bosta pa lahko vstali.« Sestrična je po dveh, treh minutah to storila, jaz pa ne. Seveda je zato lahko vstala in se igrala svoje naprej. Jaz pa sem se trmala. Prepričana sem bila, da opravičilo ni potrebno, saj nisem naredila oziroma rekla nič takega.
Tako sem v tem svojem prepričanju trmasto vztrajala 45 minut. Kolena so me bolela, dolgčas mi je bilo, a kar dolgo nisem popustila. Po »eni šolski oziroma vzgojni uri« pa sem tiho, komaj razločno izrekla: »Oma, oprosti.« In dan je tekel naprej.
Ko sva se leta kasneje – bila sem že dijakinja – z omo o tem pogovarjali, sem ji rekla, da sem se zavestno odločila, da ne bom trmasta. Čeprav sem po horoskopu bikica.
Mi je pa to bila dobra šola. Pomembno je namreč, da znamo v takih trenutkih in situacijah prepoznati, ali je vredno vztrajati pri svojem. Ali je to vredno moje energije, časa, samozavesti … Verjeli ali ne … trma že dolgo ni več moja šibkost. Ne poznam je. Osvobojena sem. Morda ravno zaradi tistega vzgojnega nauka, ki ga je z ukazom klečanja v moj vzgojni DNK zapisala moja ljuba oma.
Ja, sem šla na kolena,a vstala sem močna, z obrušenim egom in pomembnim novim spoznanjem.

Nauk te zgodbe
To situacijo bi danes lahko prenesla v katero koli okolje – v pisarno med sodelavce, na igrišče med otroke, v razred med učence, v dnevno sobo med družinske člane … Povsod ustvarjamo veliko priložnosti za trmanje, ki preži na nas ves čas. Od nas, naše čustvene in socialne inteligence, vzgoje, pogleda na svet in ljudi, pa je odvisno, ali bo res treba klečati in še več … v tem položaju tudi brezglavo vztrajati.”