Tu je veseli december. No, vsaj reče se tako. Žal pa na vrata mnogih domov sreča in veselje ne potrkata. In dobri možje se jim prav tako izognejo. Seveda iz predvsem enega razloga: ker je njihova denarnica pretanka.
A priložnosti za (ob)darovanje je vsak dan v izobilju. Ne le decembra. Morda zveni obrabljeno, a v praksi deluje. Verjemite mi. Res spreminja žalostne poglede v iskrive, obrača ustnice navzgor, požene ritem srca v glasbo hvaležnosti. Vsem ljudem, pa čeprav bi to radi, seveda ne moremo podariti materialnih dobrin. Tudi tistih, ki jih nujno potrebujejo, ne. Lahko pa se vključimo v katero od dobrodelnih akcij, nakažemo denar komu, za katerega vemo, da ga potrebuje.
V izobilju, ne glede na finančne zmožnosti, pa imamo v svoji življenjski zakladnici lepih besed in gest, ki jih lahko namenimo komur koli.
Zato podarimo nasmeh neznancu, nekaj prijaznih besed starejši gospe ali gospodu, s katerim čakamo v trgovini v vrsti, sosedu, ki odmetava sneg na parkirišču …
Podarimo si minuto ali dve, preden odbrzimo spet v svoj svet in svet množične potrošnje, rivalstva, divjanja …
Pred kratkim sem predavala srednješolcem in njihovim profesorjem. 550 jih je bilo. Zahtevno delo, saj gre za dve različni generaciji, z različnim znanjem, motiviranostjo, vrednotami, življenjskim slogom … A imeli smo se zelo zelo lepo.
No, priznam … Kljub dobremu občutku in dolgemu aplavzu na koncu nisem povsem vedela, ali so kaj od povedanega sprejeli in ponotranjili. To je bil namreč moj namen – da lahko posameznik iz povedanega izlušči vsaj eno zrno, ki ga lahko poseje na svoj življenjski vrt, zaliva, gnoji in morda že jutri ali čez en leto, deset let žanje kot pomemben pridelek.
No, v življenju in tem neskončnem vesolju je vse tako, kot mora biti. Vprašaj in izvedel boš.
Že naslednji teden sem bila namreč spet v istem kraju, a v drugi organizaciji in na drugi lokaciji. Bila sem zamišljena in osredinjena na srečanje z novimi udeleženci predavanja, ko je po pločniku prihajala proti meni gruča mladih. Ko so se mi približali, so me pozdravili. Navajena sem lepih gest in pozdravov …, vendar v neznanem kraju me je prijazen pozdrav skupine ljudi, in to najstnikov, kar presenetil. Pa ne za dolgo. Po pozdravu in mojem odzdravu so takoj pojasnili: »Prejšnji teden ste bili pri nas na šoli. Predavali ste nam.« Uauuuu! Si predstavljate? Predavaš množici mladih, njihovih obrazov si zaradi velikega števila (telovadnica je bila povsem polna – parter, tribune, balkon …) ne zapomniš, kar zagotovo vedo. A te na cesti, daleč od šolskih pravil in »zapovedi«, pozdravijo in ogovorijo.
To je to! To je kultura. To je srčnost. To je darilo. Jaz sem bila darila, ki so mi ga s tem takrat poklonili najstniki, zelo vesela. Pobarvalo mi je dan, ogrelo srce, pobožalo mojo dušo.
Tako malo je treba za občutek sreče in zadovoljstva, kajne? Zato … podarjajmo pozdrave, nasmehe, spodbudne besede, iskrene stiske rok, objeme … Vse to nič ne stane, ima pa neverjetno moč in učinek.
Zakaj ne bi v decembrsko tapiserijo vtkali tovrstne zlate niti zase in za druge?