Ko poslušamo, a ne slišimo
Zgodba o šestletni deklici
Včasih poslušamo, a ne slišimo. Sebe. In drugih. To se nam dogaja za domačimi in poslovnimi zidovi. Ni enostavno: biti moramo zbrani, umirjeni, izolirani od motečih dejavnikov …
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste potem, ko ste se sicer odzvali na telefonski klic in naučeno zdrdrali v predstavitvi, kar je potrebno, po nekaj minutah pogovora vprašali sogovornika: »Kako ste že rekli, da vam je ime? Zakaj kličete?«
Zelo nerodna situacija, ki lahko vašega sogovornika celo odvrne od nadaljnjega pogovora in morda tudi poslovnega sodelovanja. Vaše vprašanje si namreč lahko razlaga kot ‘saj mu ni mar, med pogovorom z mano dela še nekaj drugega, ni profesionalen pri svojem delu, kaj se pa gre …’.
Enake zadrege (da vprašamo sogovornika nekaj, kar nam je že povedal), se seveda pojavljajo tudi pri komuniciranju v živo. Vam kdaj otrok na vprašanje, ki ste mu ga zastavili, očitajoče ali presenečeno reče: »Mami (oči), pa saj to sem ti že včeraj povedal.« Brrr! Ob tem se stresete, zgrozite … In morda (samo)kritično vprašate: »Sploh živim tukaj in zdaj? Kaj se dogaja z mano?!«
Naj vam povem zgodbo. Resnično zgodbo, primer neaktivnega poslušanja, ki sicer sega v leto 1994 ali 1995, vendar njeno sporočilo nima roka trajanja.
Delala sem na osnovni šoli kot svetovalna delavka. To je bil še čas osemletnega osnovnošolskega izobraževanja (osemletke) in kot pedagoginja sem v mali šoli predšolskih vzgojno-izobraževalnih ustanov, ki so spadala pod našo osnovno šolo ali se z njo geografsko dopolnjevale, predavala o prehodu otrok iz vrtca v osnovno šolo in pripravah nanj. To je namreč pomembno tako za malčke kot njihove starše. Po enem od takih predavanj mi je vzgojiteljica povedala zgodbo (njej pa mamica male šolarke), ki jo v nadaljevanju delim z vami.
Mamica je ‘priletela’ v vrtec po svojo šestletno hčerko. Deklico je prijazno, a odločno priganjala, naj pohiti, ker se jima mudi. V avtu je opravila vse za varnost potrebne ukrepe – jo posedla na otroški sedež zadaj, pripela s pasom, preverila, ali je vse tako, kot mora biti … Med vožnjo, ki se je vlekla, saj sta se vozili v prometni konici, sta se pogovarjali. Njun dvogovor je potekal približno takole.
Mamica: »Kako je bilo danes v mali šoli?«
Hčerka: »Še kar v redu.«
Mamica: »Kaj ste pa delali?«
Hčerka pove, našteva, opisuje …
Mamica nadaljuje s klasičnimi vprašanji.
»Kaj ste jedli za kosilo? Si vse pojedla?
Deklica odgovori.
Mamica: »Si spala? Ste bili kaj zunaj?«
Deklica odgovori.
Mamica: »Kaj ste pa delali, ko ste se zbudili?«
Deklica po pričakovanju odgovori tudi na to vprašanje. A pred maminim naslednjim vprašanjem nadaljuje … »Ampak veš, mamica, Ani je avto muco povozil.«
Mamica: »Super! Pa kaj ste še delali?«
Hčerka: »Mamiiiii! Ani je avto muco povozil, ti pa praviš, da je to super?«
…
Naj predstavim okoliščine za lažje razumevanje tega pogovora … Mamica je prišla ponjo po napornem delu v službi. Med vožnjo se je sicer z njo pogovarjala (ker imamo v sebi prepričanje, da se seveda z otrokom moramo pogovarjati, če smo dobri starši), ji postavljala klasična vprašanja kot vsak dan, a hkrati že razmišljala o popoldanskih obveznostih. V njenem notranjem monologu je bilo približno tole: »Čez eno uro moram sina peljati v glasbeno, hčerko na trening gimnastike. Potem skočim po solato, da jo bom pripravila ob večerji. Vmes, ko ju bom čakala, grem lahko še do čevljarja po čevlje …«
Njene misli so bile prepojene z obveznostmi in časovnimi pritiski. Kolikokrat se nam zgodi, da tako poslušamo, vendar ne slišimo? Kolikokrat dopustimo, da nas potegnejo v vrtinec obveznosti, a bi morale dati prednost ljudem, ki jih imamo radi ali s katerimi sodelujemo (npr. v službi)?
Posledice neaktivnega poslušanja so lahko velike. Ne vem, kako je ta mamica hčerki razložila, da ni s tem odgovorom (»da je super, ker je Ani avto povozil muco«) mislila resno. Da ima le preveč dela in obveznosti. Ta deklica, takratna mala šolarka, je danes (naj izračunam) stara 28 ali 29 let. Morda je že tudi ona mamica … Verjamem, da svoji mami zaradi tistega odgovora ni zamerila. A vseeno je pomembno zavedati se, da včasih ni popravnega izpita. In da so besede, tudi tiste, izrečene nenamerno, brezglavo in povsem mimogrede, lahko ostro orožje. Zato živimo in delajmo tukaj in zdaj. Z ljudmi, ki so sedaj del nas, našega vesolja, našega življenja.
In še nekaj. Tovrstne napake, ki jih delamo v zasebnem okolju, so podobne tistim v poslovnem. In obratno. Zato ima zgodba šestletne deklice dvojni pomen in opozorilno vrednost.
