Za zaprtimi vrati

Nenadoma se je vse spremenilo. V trenutku. Nič več ni, kot je bilo. Razlog poznamo. Na to dejstvo pa se vsak odziva skladno s svojimi vrednotami, odnosom do življenja in v sožitju s svojim nazorom.

Marsikaj bo treba zato predrugačiti. Posodobiti svojo osebno življenjsko vizijo in poslanstvo. Ju prilagoditi, vsaj delno spremeniti, kaj odvzeti in kaj drugega dodati.

Ljudje smo družbena bitja in sedanji ukrepi so za nas nenavadni, še posebej če bodo trajali (pre)dolgo. Kaj se bo dogajalo, ko bomo med štirimi stenami, za zaprtimi vrati?

Če se bomo dobro samoorganizirali, bo to lahko čas za osebno inventuro, pogovor s seboj (in seveda več pogovorov s svojimi najbližjimi), za družinska druženja in preokvirjanje.

Zagotovo bodo misli povezane s strahovi, a verjamem, da tudi s pogumom in z zmagami. Na tej poti samotnega nekajdnevnega ali nekajtedenskega miselnega jezdenja skozi življenje bomo tu in tam srečali koga – osebo, s katero se nismo razumeli, koga, do katerega kuhamo zamero, smo mu morda zavistni, nas je užalil, prizadel … A na drugi strani bomo srečali v tej osebni retrospektivi tudi take, ki se jih bomo razveselili, saj nas povezujejo z njim lepi dogodki ali trenutki.

Vodilna misel eksistencialistične drame Za zaprtimi vrati, katere avtor je Jean Paul Sartre, je Garcinova izjava: »Pekel so ljudje okoli tebe«. A ti izbrani niso okoli tebe po naključju, saj vse NA+KLJUČ+JE. Prinašajo ti sporočilo.   

To izjavo si lahko vsak razlaga seveda na svoj način. A dejstvo je, da na naš odnos do sveta in naše razpoloženje vplivajo naši odnosi. Pomembni tezi omenjene drame pravita, da:

  • je človek samo tisto, kar je v svojem življenju počel; torej seštevek osebne preteklosti;
  • je človek to, kar sam hoče. Dejanja so tista, ki dokazujejo, kaj je posameznik v resnici hotel.

Razmere so nas pripeljale do tega, da smo obstali za zaprtimi vrati. Vrati svojih domov in lastnih misli. Vprašanje je, kdaj jih bomo lahko odprli.

Nekaj časa si družbe ne bomo izbirali. Kako bomo za zaprtimi vrati »furali lajf«, je odvisno od vseh sostanovalcev. In tudi to, koliko bo spopadov in medsebojnih konfliktov zaradi različnih karakterjev in stopnje (ne)strpnosti vsakega od nas.

Bo vsak poskušal obvladovati svoj ego ali bomo (po)iskali skupni sobivanjski imenovalec?

Če imamo večje stanovanje, se bomo lahko umaknili vsaj za kratek čas drug pred drugim. Vendar … pred samim sabo ne bomo mogli nikoli in nikamor pobegniti. Naše misli bodo zaradi obilja prostega časa cefrale naše pretekle odločitve in dejanja. Na pluse in minuse. Na ponos ter veselje in na drugi strani sram ter razočaranje. Na pohvalo ter zločin in kazen.

Naša duša bo obremenjena. Kajti … kolikokrat s svojimi besedami in dejanji mučimo ljudi okoli sebe in predvsem sebe?

Pomagajmo si. Pomagajmo si z iskrenim pogovorom s sabo. S pozitivno psihologijo lahko vplivamo na svoje počutje, razpoloženje in osebno vizijo ter življenjski nazor.

Strokovnjaki pravijo, da pozitivna psihologija temelji na najmanj dveh pomembnih ugotovitvah.​

  1. Mnoge človekove lastnosti, kot so vztrajnost, optimizem, odpornost, zmožnost razvijanja trajnih in poglobljenih odnosov, ter občutke zadovoljstva, sreče in smisla se da sistematično krepiti in razvijati.
  2. Tisti, ki so bolj veseli, srečni, zadovoljni, vztrajni in optimistični, so bolj pripravljeni za obvladovanje neprijetnih dogodkov, občutkov in čustev, zato bodo seveda tudi težje življenjske preizkušnje prestali z manj hudimi posledicami.

Opolnomočeni s temi veščinami in spoznanji bomo lažje ter učinkoviteje krepili svojo psihološko čvrstost in odpornost.

Na kliniki Mayo so leta 2002 objavili izsledke raziskave, s katero so dokazali, da so optimisti bolj zdravi tako telesno kot duševno. Optimisti v okviru te raziskave so imeli manj težav z vsakdanjimi dejavnostmi, saj so bili telesno bolj zdravi in njihovo čustveno stanje je bilo stabilnejše. 

Zato …, ukvarjajmo se s seboj, rešimo se s samoterapijo morebitnega pekla, ki nas vleče navzdol. Ob tem pa se zavedajmo, da smo sami odgovorni za svoje življenje, ki je samo odraz naših misli. Popolnoma smo odgovorni za svoja dejanja. Naj bodo ta v skupno dobro. Vsega, kar počnemo, se lotimo z veliko mero odgovornosti in etičnosti. 

Zagotovo se bomo (nekateri bolj, nekateri manj) srečali v tem času zaprtosti z občutki negotovosti, tesnobe, strahu, poraza in nemoči, morda celo anksioznosti in absurdnosti. Vse to je plod eksistencializma, torej bivanjskosti.

Pa vendar lahko vse to premagamo.

Izkoristimo prihajajoči nedoločen čas za zaprtimi vrati za negovanje svoje duše in medsebojnih odnosov. Mislimo dobro in vrata se bodo zagotovo odprla. 

Vedno je luč nekje. Tudi za zaprtimi vrati.

Objem.

Irena

Kontakt