»Vredno je živeti – zaradi sebe in zaradi otrok«

Njena zgodba je žalostna zgodba. A ne samo žalostna. Je tudi pozitivna zgodba, ki se je rodila iz žalosti. Pa saj je redkokatera življenjska zgodba samo vesela. Ali samo žalostna. Največ je takih, v katerih se prepletata veselje in žalost. Seveda v različnih razmerjih.

Preselimo se v tisti čas, ki pa niti ni tako zelo oddaljen. V čas in prostor, kamor seže moja pripoved. Pripoved o močni ženski, ki je lahko mnogim v teh prazničnih družinskih dneh v spodbudo.

Hotel Slon. Ali Hotel Lev. Imenuje se pač po eni od afriških živali. Pozabila sem, kje je že bilo, ker to v tej zgodbi z močnim osebnim sporočilom sploh ni pomembno.

Podelitev diplomskih listin ene od ljubljanskih fakultet. V scenariju je bilo predvideno, da pride na oder tudi nekdo od diplomirancev oziroma diplomirank, ki bo zbrane nagovoril v imenu vseh študentov – sedaj prejemnikov diplom. In je prišla ona. Gospa srednjih let. Njen korak proti odru je bil počasen in umirjen, a nekaj posebnega sem zaznala med opazovanjem v tem njenem gibanju. Prej je seveda nisem poznala. Še nikoli je nisem videla.

Stopila je ob mikrofon, slišal se je njen vdih, za trenutek je v tišini z očmi zaobjela občinstvo in začela … Seveda je ne bom dobesedno citirala, a ni bilo veliko drugače, kot bom zapisala.

Povzemam njen nagovor …

»Spoštovani profesorji, prijatelji, moji sošolci in sošolke, družinski člani … Moj nagovor bo morda nekoliko nenavaden, a svojo zgodbo res želim podeliti z vami.

Pred mnogimi leti sem bila študentka prvega letnika. V tem času sem spoznala fanta, s katerim sva se zaljubila. Bilo nama je lepo, zaljubljenost je preraščala v ljubezen. Začela sva se pogovarjati o družini. Kmalu sva se poročila in pustila sem študij. Rodil se nama je prvi otrok. Bila sva srečna. Delala sva skupne načrte, zaposlila sem se in začela sva graditi hišo. Kmalu se nama je rodil drugi otrok. Sreča je bila še večja. Lepo nam je bilo. Življenje je šlo naprej in rodil se nama je tretji otrok. Sreča je naraščala in k temu je še pripomoglo tudi rojstvo četrtega otroka. Imela sem občutek, da je naš cel svet. Družina nama je z možem pomenila največ. Ko sva mislila, da smo popolni in da bolj srečni ne moremo biti, se nama je rodil še peti otrok. Bi si lahko želeli še več? Nisem razmišljala o študiju in nedokončanih tovrstnih ciljih. Lepo mi je bilo z mojimi in dnevi so bili zelo izpopolnjeni.

Potem se je zgodilo najhujše … Mož je umrl. Utopil se je med potapljanjem. Šok. Nenadoma se je mehurček naše družinske sreče razpočil. Ostala sem sama s petimi otroki. Moje razpoloženje je bilo povezano s položajem, v katerem smo se znašli: nekaj časa sem bila žalostna, tu in tam jezna, velikokrat vdana v usodo. V sebi sem imela kup vprašanj, a odgovorov ni bilo … Zakaj ravno mi? Kaj slabega smo komu naredili, da se nam je to zgodilo? Kako bomo živeli naprej?

Vse to se je seveda odražalo v našem vsakdanu. Otroci so videli in občutili vse to.

Potem pa se je nekega dne v meni, v moji glavi zgodil premik. Postavila sem si pomembna vprašanja: ‘Je pošteno in prav, da so moji otroci izgubili na nek način oba – očeta in mamo? Očeta popolnoma, a tudi mene, ker to nisem več jaz?’ Postala sem namreč miselno odsotna, zagrenjena, odtujena, žalostna, pesimistična, naveličana … Moj odgovor je bil: ‘Ne. Moji otroci si zaslužijo mamo. Vsaj mamo. To bi si želel tudi mož oziroma njihov oče; da se povežemo in v medsebojni ljubezni živimo naprej.’

Tako sem se takrat vzela v roke in začela delati, razmišljati drugače. Med drugim sem se odločila, da bom dokončala študij. Vpisala sem se na to fakulteto, resno študirala in danes sem ponosna tu, med vami. In z mano je vseh pet otrok (med tem je pogledala v del občinstva, kjer so bili). Najstarejša je pred dnevi diplomirala, najmanjši je star 7 let.«

Si lahko predstavljate, spoštovani bralci, ta nagovor in zaključek?

Stala sem nekaj metrov od nje in jo poslušala tako kot vsi v dvorani. Bila sem v profesionalni vlogi, a srcu včasih tega ne moreš dopovedati. Srce, ki čuti, ne loči med zasebnim in javnim. Ne upošteva pravil, kaj se spodobi in kaj morda ne.

Tudi jaz sem namreč imela zelo solzne oči. Njena zgodba se me je dotaknila. Globoko. Tako kot vseh drugih, ki so jo poslušali tako zbrano in pozorno, da bi slišal miško v dvorani. 

Vsem nam je govornica dala pomemben nauk: življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Življenje je prepleteno s srečo, veseljem in žalostjo. Vanj vstopajo rojstva, a se kdaj pa kdaj prerine tudi smrt.

Izbira je tvoja, moja, njegova. Izbira je vsakemu lastna: kako bomo živeli in razmišljali.

Ona je zmogla. Zmogla je zbrati dovolj moči, motivacije in pozitivne naravnanosti, da je vse to povezala v ljubezen. Ljubezen do sebe. Ljubezen do otrok. Ljubezen do življenja.

Ta njena zgodna ni osamljena. In morda bo komu, ki je na robu življenjskega prepada, v pomoč. Najprej se mora človek sam odločiti, da hoče, želi resnično živeti. In delati ter razmišljati tako, da si bo to omogočil. Šele ko uredi svoje življenje in ga prepoji z ljubeznijo, lahko to da in pomaga tudi drugim. Kot ta gospa svojim otrokom.

Mirne praznične dni vam želim. Verjeti moramo, da vsaka luč v glavi in srcu obeta pozitivno spremembo. Le prižgati jo moramo. In negovati ter spodbujati njen plamen.

Objem.

Irena

Kontakt