Opisujem enega od številnih primerov, s katerim se lahko marsikdo poistoveti.
Imaš redno zaposlitev. Predviden delovni čas. Proste vikende. Redno mesečno plačo, vsak dan v okviru osemurnega delovnika topel obrok, plačane potne stroške, toplo in prostorno pisarno z veliko rožo v kotu, pogled na park in zelenje, najsodobnejši telefon in računalnik … Pa si zaradi vsega naštetega »obilja« srečen? Ob tem je pomemben odgovor na vprašanje, ali imaš SAMO to ali tudi nasmeh na obrazu in veselje v duši ob vsem tem »razkošju«. Vse najprej našteto brez teh dveh ključnih besed ne pomeni veliko, brez nasmeha in veselja nimaš ničesar.
Zakaj takšen uvod? Ker sem točno to imela tudi jaz. In točno to »neimela« – nasmeha in veselja.
A seveda ni bilo vedno tako. Povsod, kjer sem delala, sem sprva uživala, dokler mi niso (na srečo ravno takrat, ko bi se verjetno začela dolgočasiti) prišli nasproti novi izzivi, novo povabilo v novo, vedno drugačno delovno sredino. Iz vrtca v osnovno šolo, iz nje v srednjo šolo, nato na občino in za tem v gospodarsko okolje. A ko tu po dobrih dveh letih ni bilo več pravega izziva, samo še (lastne) omejitve, delo zaradi dela, čeprav vse »fer« in profesionalno, sem v sebi prepoznala namig za nov poslovni premik.
Podala sem se v neznano, čeprav je bila moja takratna delovna kletka zlata. Ponujala in omogočala mi je marsikaj – osebno in poslovno rast, lepo plačo, zavarovanje, pokojninske prispevke, božičnico, odlične »brainstorminge« z nekaterimi sodelavci in glavnim šefom, ampak … kljub vsemu temu … bila je KLETKA. Kako naj v njej razprostrem krila, pošljem v vesolje svoje misli in udejanjim ideje v tako majhnem (ne le v prostorskem smislu) okolju? Nemogoče. Manevrskega prostora za premikanje misli in korakov je bilo v kletki premalo. Vsaj zame. Zato sem stopila iz cone udobja in se podala pogumno v novo. Seveda. Kot rečeno – pogum je pomemben. Pravzaprav je po mojem mnenju pogUM povezan z miselnostjo, umom, prepričanjem. Ko razčistiš sam s sabo, veš, kaj hočeš, pri svoji življenjski (zasebni in poslovni) viziji povežeš srce in razum, vneseš v življenje navdušenost in pri vsakodnevni večerni osebni inventuri začutiš hvaležnost, ti nič, prav nič ne more spodleteti. Začnejo se dogajati čudeži. Res! Govorim iz lastnih izkušenj.
Tako sem se pogovorila sama s sabo in nato z domačimi. Naredila osebno poslovno inventuro, v mislih prehodila vso preteklo pot, ozavestila pluse na posameznih delovnih postajah, jih povezala v culo, si jo nadela na hrbet in šla. Najprej do predsednika uprave, ki me je zbrano poslušal in nato dejal: »Irena, vedel sem, da boste prej ko slej razprostrli krila in odleteli. Vaše možnosti in cilji so višji. In jaz vas pri tem ne bom oviral.«
Spakirala sem nekaj osebnih stvari, ki sem jih imela v pisarni, vključno s simboli, iz katerih sem tam črpala energijo in navdih, vrnila vse službeno in prestopila še zadnjič prag podjetja kot zaposlena. Pravzaprav z njimi ni bilo nič narobe in tudi grenkega priokusa ne. Še vedno poslovno zelo lepo sodelujemo in se spoštujemo.
A občutek ob tem, ko sem zaprla vrata za sabo – zadihala v svobodo, vdihnila življenje, razprla krila, nahranila dušo –, je bil neverjeten. To je bilo 1. januarja 2015. Danes, po dobrih dveh letih, še vedno letim. Letim na krilih lastnega dela, radovednosti, navdušenja nad življenjem in zaljubljenostjo vanj. Ni meja, ni ovir … Delam, kar me veseli. In v to vnašam izjemno veliko mero hvaležnosti. Kolikokrat si zjutraj, preden odhitim od doma, rečem v mislih (včasih tudi na glas): »Jupi! Spet grem po novo izkušnjo, znanje in med še neznane ljudi, ki mi bodo potem postali znani. Tako ali drugače v tem vesolju povezani z mano. In jaz z njimi.« In kolikokrat si, ko se vračam s predavanja, rečem v avtu: »Irena, res si carica! Sama svoja, svobodna, aktivna, radovedna, vesela, zadovoljna, izpopolnjena.« Vsak dan v novi pisarni in z novimi sodelavci. Največkrat zelo motiviranimi in radovedni, kar je pri mojem delu zelo pomembno.
No, naj ne izzveni vse to kot zelo enostavno. Ker ni. Za vsem tem je več kot 24 let delovne dobe, v katero so vtkane številne raznolike izkušnje, in prav toliko let honorarnega dela v različnih okoljih. A kljub temu sem prepričana, da lahko vsak, ki želi stopiti iz cone udobja, to stori in uspe. Če dela, je odgovoren, profesionalen, srčen in še kaj. Res je; delo je garaško in uspeh ne pride sam po sebi. Včasih me lahko tudi dopoldne »zalotite« v kavarni na kavici ali pa se na sončen dan nepričakovano odpeljem nastavljati soncu ob morje … A so tudi delovne noči, nedelje, prazniki … Ko delam, delam. Nimam nadzornika, preganjalca, šefa …, imam pa izjemno močan čut za odgovornost in disciplino. In voljo do dela. Še več – iskreno navdušenje nad delom in ljudmi. Večkrat citiram svetega Avguština, ki je dejal: »V tebi mora goreti, kar želiš zanetiti v drugem.«
Vsi to lahko storimo. Delamo z navdušenjem in navdušujemo druge. Zato … če niste pripadni, še več … zavzeti in ne hodite v službo z veseljem (vsaj večji del tedna, meseca oziroma leta), se pogovorite sami s seboj. Strogo in resno. Je prav, da ste obremenjeni s štetjem let (ali desetletij) do upokojitve ali postopoma do prostega konca tedna, ali si zaslužite več? Ne pozabite, pripada vam le najboljše. In to si lahko omogočite, podarite le sami. Paberkujte po polju svojih lastnosti, izbrskajte sposobnosti, veščine in odlike, ki jih imate, in si skicirajte svoje nadaljnje življenje. Naredite »swot analizo«, postavite si cilje, ubesedite in zapišite vse vire, ki so za njihovo dosego potrebi, ter začnite. In to TAKOJ! Vsak dan ima za vse 24 ur, zato je opravičevanje samemu sebi, da ni časa, piškav izgovor. Življenje je prekratko, da bi njegovo dirigentsko palico predali drugim, mi pa bi živeli v taktih simfonije, ki jo je nekdo drug izbral za nas. Zakaj že?
