“Malo daš, če daš svoje imetje. Kadar daješ sebe, resnično daješ,” je nekdo zapisal.

V življenje vsakega od nas vsak dan vstopi oseba, ki ji lahko kaj podarim – nasmeh, prijazno besedo, stisk roke, prijazno besedo, dobro idejo, navihan pomežik, kilogram makaronov, liter mleka, kepico sladoleda, atom pozitivne energije … Prav vsak dan to lahko storimo vsi. S tem dobim tudi sama – košček ali celo kos sreče, ščepec ali kilogram zadovoljstva, zanimivo potrditev, dozo poguma … Največkrat tudi vem, ali je bilo to dano z dovolj iskricami v očeh in pospremljeno s srčno gesto. To prepoznam v odzivu. Tako za dar dobim … dar. Ja, zelo preprosto je to. A v tej preprostosti se skriva zavedanje, osredinjenje na tukaj in zdaj.
Zato … je sploh smiselno vprašanje glede tega, ali bi delili svoje darove z drugimi?

Veste, kateri so vaši darovi? Komu jih podarjate in kje, v katerih in kakšnih okoljih, jih nesebično trosite? Ste dovolj aktivni pri tem? In kateri so vaši najdragocenejši darovi, ki ljudem največ pomenijo? To boste izvedeli, ko si boste iskreno odgovorili na vprašanje, kaj je tisto, za kar se vam sorodniki, prijatelji, znanci, sodelavci, poslovni partnerji, naključni mimoidoči … največkrat zahvalijo. Ko prepoznate svoj tovrstni »fokus«, izveste, kaj je pomemben del vašega življenjskega poslanstva.
Skrbno izbrskajte v sebi te darove in jih negujte. Z njimi in zaradi njih nikoli ne boste revni.

Moja izkušnja – dva darova, ki sem ju prejela včeraj in danes.
Včerajšnji dar
Večerno sporočilo med elektronsko pošto od gospe, ki je bila dopoldne na mojem predavanju.
»Pozdravljena, povedati vam moram, da sem uživala na vašem današnjem predavanju. Malokdo se mi tako dopade, kot ste se mi vi. Prva stvar, ki mi je bila najbolj všeč, je, da nam predava “”Dalenka””, da se ne dela neke finese, ampak je, kar je. Strokovna, zabavna, ambiciozna, polna izkušenj in predvsem ženska z veliko pozitivne energije. Lahko bi naštela še marsikakšno dobro lastnost. Lepo se imejte, želim vam uspešno pot še naprej.«

J. G. K.

Današnji dar
Med potjo iz trgovine sem dohitela gospo, staro približno 85 let, in ji ponudila pomoč, saj je nosila dve do vrha napolnjeni torbi. Vsako v eni roki. Sprejela je mojo pomoč, nekaj najine poti je bilo skupne, malo sva poklepetali, nato sem jo pospremila proti njenemu domu. Njen hvaležen pogled ob izrečeni besedi HVALA mi je ogrel srce.