Ko bom na večer življenja sedela v naslonjaču in opazovala svoj sončni zahod,
se želim spominjati vrhuncev. Želim se spominjati dosežkov, ki so me božali z uspehom. A da se jih bom spomnila, to vem, jih nizam na svojo vsakodnevno ogrlico že sedaj. Skrbno jih prepoznam, zanje trdo delam, jih strastno objemam in plemenitim. Tako jih tudi v starosti ne bom pozabila in ne bodo nikoli zaprašeni.
Vesela bom, ker vem, da jih ne bom delila na poslovne in zasebne. Ker so prepleteni tako zelo, da so meje med njimi zabrisane. Zanje pa se trudim vsak dan. Bolj so očitni in več ljudi vključujejo, bolj sem vesela. To je zame uspeh.
Uspeh ni individualen šport. Če ga človek doseže sam in tudi zadrži le zase, postaja osamljen in posledično nesrečen. Zato je prav, da ga delimo oziroma v njegovo kreiranje povabimo tudi druge – svoje najbližje, ostale sorodnike, prijatelje, znance, sodelavce, poslovne partnerje, učence …
Zato menim, da je pravi uspeh tisti, ki vsebuje tudi besedo Mi, ne le JAZ. Torej tisti JAZ, ki zna in zmore tlakovati pot do MI.
Seveda pa moram začeti pri sebi. Komu najprej nastaviti masko? Šele če sem sama fit, v dovolj dobri kondiciji, lahko pomagam tudi drugim in jih osrečujem. Zato se vsak da učim, brusim svoje lastnosti, rišem, popravljam, spreminjam in izboljšujem načrt svojega življenja … Vesela in ponosna sem, da me skozi življenje vodi prava dharma – dolžnost, življenjsko poslanstvo, namen, božji red, plemenita naloga …, kakor koli že to imenujem. Vsak dan se trudim ogrniti v toplo ogrinjalo, ki zagotavlja varnost, toplino, zadovoljstvo in mirnost. Priznam. Tu in tam mi kdaj tudi ne uspe. Podarjenih 86.400 sekund izgine, a na obzorju me že čaka nova pošiljka … Od mene pa je odvisno, kako, za koga in za kaj jih bom porabila.
