Ko ste na dnu …, se odrinite!

Ste kdaj na dnu? Vedno? Nikoli? Nemogoče. Življenje je valovanje, s plimo in oseko. Če se tega zavedamo, ga znamo tudi nadzirati in upravljati. Kar je bistveno. Še posebno pri nas, ženskah, ki smo bolj nagnjene k analitičnosti kot moški.
Vsi imamo kdaj občutek, da se nam je nebo povsem približalo, da ni vmesnega prostora za (v)dih in nas bo zadušilo, da nas bo stisnilo ob zemljo ali se bomo pogreznili v njeno drobovje … Tudi ve si kdaj pa kdaj verjetno postavite katero od spodnjih (retoričnih) vprašanj, ko so vaši dnevi sivi in vam ne gre vse po načrtih.

Nesmiselna vprašanja

• Zakaj se je to zgodilo ravno meni?
• Komu sem se zamerila?
• Kaj delam narobe?
• Koliko časa bo to še trajalo?
• Kdaj se mi bo nasmehnila sreča?
• Zakaj mi v poslu ne gre, kot si želim?
• Kdo me ne mara, komu sem se zamerila?

Se kdaj v poplavi teh vprašanj pojavi tudi kakšno bolj svetlo? Si nastavite ogledalo in si postavite vprašanje s pozitivnim prizvokom: Kaj lahko storim drugače, kot sem delala do sedaj? S katerimi lastnimi veščinami, sposobnostmi, odlikami si lahko pomagam, da se bo moj poslovni voz premaknil v želeno smer?
Ali … povedano z drugimi besedami … se znate zazreti vase in se pogovoriti s seboj, namesto da iščete vzroke za neuspeh in nezadovoljstvo okoli sebe, v okolici in ljudeh – znancih in mimobežnih? Prav v tem je ključ, ki odpira vrata spremembam. Spremembam na bolje.
Ko odpremo … in dovolimo mislim, da se prosto pretakajo skozi nas, niso obremenjene z ovirami in prepričanji, ki so pogosto negativna in zavezujoča. V nas se naredi prostor za nove ideje, predloge, rešitve. Če jim le znamo prisluhniti in jih prepoznati. Dokler živimo v krču, v opni nezadovoljstva, je možnosti za rešitev zelo malo oziroma jih sploh ni. Še več – (ne)hote v ta vrtinec obupa, žalosti, nelagodja, nezadovoljstva, črnogledosti in še česa potegnemo tudi druge. Naj to podkrepim s primerom iz prakse.
Pred nekaj leti sem povezovala slovesen dogodek – podelitev diplomskih listin ene od fakultet v veličastni dvorani uglednega in priljubljenega ljubljanskega hotela. Vse je bilo predvideno po scenariju. Nastopajoči, govorniki, podelitev diplom. No, skoraj vse. Predvidena je bila tudi slavnostna govornica, ena od študentk oziroma diplomantk izrednega študija. Seveda pa je bil do njenega nastopa ovit v tančico skrivnosti njen govor. Pravzaprav vsebina njenega govora.
Veliko tovrstnih podelitev sem že vodila in slišala mnogo (na)govorov. A ta je bil res poseben. Še danes se, ko ga na kakšnem predavanju obnovim, marsikomu od udeležencev orosijo oči. In meni, ki ga pripovedujem, tudi.

Njena zgodba

Gospa srednjih let je pripovedovala skoraj dobesedno takole: »Lepo pozdravljeni, spoštovani profesorji, sošolci, sorodniki in ostali. Morda se vam bo moj govor zdel nenavaden in pretirano čustven. A te misli želim deliti z vami.
Začelo se je takole. Pred mnogimi leti sem kot študentka prvega letnika na faksu spoznala fanta, s katerim sva se začela družiti. Prijateljstvo je preraslo v zaljubljenost, ta kasneje v ljubezen. Videla sva samo eden drugega. Faks me nenadoma ni več zanimal. Imela sva skupne sanje, skupne načrte. Biti skupaj, imeti družino. Brez večjih pomislekov sem pustila študij. Poročila sva se. Bila sem srečna. Kmalu se nama je rodil prvi otrok. Mislila sem, da je sedaj sreča popolna. A ko se nama je rodil drugi otrok, je bilo vse še popolnejše. Na faks sploh nisem več pomislila. Dobila sem službo. In ves čas sem bila »zaposlena« s srečo. Uresničevala sva svoje sanje, svoje cilje. Zgradila sva hišo. In sreči še ni bilo videti konca. Rodil se nama je tretji otrok. Živeli smo drug za drugega. Nato … še en košček sreče. Četrti otrok. In nato peti. Imela sem vse, kar sem si želela. Oziroma še več. Popolno družino – ljubečega moža, ljubke otroke, službo, topel dom … Nakar se je zgodilo najhujše. Mož je umrl. Utopil se je med potapljanjem. Ostala sem sama s petimi otroki. Jezna, žalostna, razočarana. S tisoč vprašanji: Zakaj ravno jaz? Zakaj se je to zgodilo meni? Kaj sem naredila narobe? Žrla sem se, se zapirala v lasten svet pomilovanja, obupa, nezadovoljstva … Nikogar, tudi svojih otrok in njihove stiske, nisem opazila. Kar nekaj let. Rutinsko smo živeli iz dneva v dan. Nato se je v meni, v moji glavi, naredil preobrat. Nekega dne sem opazovala svoje otroke in se ob tem spraševala: »Ali bi si mož to želel? Ali je prav, da sem tako sebična? Zavedla sem se, da so na ta način, kot smo ga takrat živeli, najini otroci izgubili oba: očeta in na nek način tudi mene. Namesto da bi jim bila opora v težkih trenutkih, sem odpovedala. Ukvarjala sem se s sabo in s preteklostjo.
Takrat sem se odločila za spremembo. Zaradi sebe in zaradi njih. Preteklost in lepe spomine sem shranila v nekem kotičku duše in začela živeti tukaj in zdaj. Zase in za najine otroke. Ena od potez, ki sem jih ob tej odločitvi naredila, je bila tudi ta, da sem vpisala študij ob delu. In ga dokončala. Tako sem danes tukaj med vami. Ponosna nase. Z mano je tudi vseh mojih pet otrok (ob tem je pokazala z roko proti njim): najmlajši je star sedem let, najstarejša ima prihodnji teden zagovor diplomske naloge. Živimo in se veselimo, da se imamo.«
Je sploh potreba razlaga, kakšna je bila reakcija 500 udeležencev prireditve? Miško bi slišali, če bi pritekla mimo. Cel čas njenega govora je bila tišina, mnogi so imeli solzne oči in tudi jaz, ki sem stala nekaj metro v od nje, sem si v notranjem monologu govorila: »Irena, zadrži se. Ne jokaj. Ne spodobi se. Bodi profesionalka.« A veste, tudi v profesionalizmu je prostor za iskrena čustva. Za dušo. Za srce.
Sporočilo zgodbe
In nauk te zgodbe zame in za vas? Ne le za zasebni oder življenja, ampak tudi za poslovni, saj se oba nenehno prepletata. Vse, prav vse, česar se lotimo s srcem, navdušenjem, vero in odločnostjo, je mogoče. Vse ovire lahko premagamo, če uspemo žalost, obup ali katero drugo nezaželeno čustvo ali stanje spremeniti v vztrajnost, odločnost, drznost … Kolikokrat obupujemo, stokamo in jokamo, namesto bi kaj naredili za to, da bo drugače?
Vzemite življenje v svoje roke
Zato vzemite življenje v svoje roke. Vem, da ni vedno lahko. Da ni vedno mavrica na obzorju, a naravna zakonitost je, da ta pride po sožitju sonca in dežja. In tako je tudi v življenju. Pomembno je le, da ne obtičite na mestu, ne odnehate. Ampak iščete. Ves čas neumorno iščete. V poslovnem okolju nove poti – možnosti in priložnosti, ideje, inovativne korake … In se povezujete s pravimi ljudmi. Ti pridejo – tako kot ideje – v pravem trenutku v pravem okolju. Ne po naključju, ampak NA KLJUČ.
Če to razmišljanje (nekoliko »karikirano«) preoblikujem v konkreten nasvet: zamenjajte ovoj na milu, ki ga izdelujete, dodajte ogrlicam, ki jih oblikujete, svojo zgodbo, pospremite torbice, ki jih šivate, z edinstvenim nasmehom, v ročno izdelano denarnico dodajte amulet za srečo, izdelovanje spletne strani ponudite z navdušujočim in kreativnim nagovorom.
Predvsem pa … verjemite v to, kar delate in prodajate. Le tako – če boste z navdušenjem »okužili« tudi druge, boste oplemenitili svoje poslovno poslanstvo na tem svetu in omogočili, da bo vaš izdelek ali storitev ustvarjal(a) zadovoljstvo na obeh straneh poslovnega odnosa.
To bo ustvarilo srečo. Sreča pa je povezana z uspehom. Ko je človek uspešen, je srečen. In obratno. Ko je srečen, je uspešen. Formula zanjo je preprosta, saj je sreča naravno stanje duha. Sreča namreč ni nekaj, za kar bi se morali gnati. Je nekaj, kar si dovolimo imeti.

15 namigov za odriv z dna

1. Analizirajte in zapišite napake.
2. Naredite načrt za spremembe.
3. Iz vsakega neuspelega poskusa izvlecite najboljše. Učite se iz lastnih napak in spodrsljajev.
4. Zaupajte vase, v svoj projekt.
5. Bodite poslovno drzni, a ne predrzni.
6. V mislih negujte pozitivne misli in trditve (Uspešna sem. Moj projekt je odličen. Ljudje prepoznajo vrednost mojega dela. Navdušujem.).
7. Bodite vztrajni na poti do cilja.
8. Znebite se omahljivcev in negativcev.
9. Bodite osredinjeni na to, kar delate. Ne pustite se zmesti.
10. Ne zapravljajte svoje energije za nepotrebne stvari in ljudi. (»Če bi popotnik vrgel kamen na vsakega psa, ki na poti do vrha zalaja nanj, ne bi nikoli prišel do vrha.« Dostojevski)
11. Bodite hvaležni, ko vam uspe.
12. Nagradite se.
13. Ne spite na lovorikah. Delajte, migajte, ustvarjajte!
14. Naj bo dosežen cilj gorivo za nov vzpon.
15. Bodite radodarni. Pomagajte tudi drugim pri plezanju. Svetujte.
Življenje je uspešno in lepo, če smo se tako odločili in se za to nenehno trudimo.
Srečno in srčno pri vzpenjanju na vaš lastni Olimp vam želim!
Irena Potočar Papež”