V svojih mislih ustvarjamo svojo prihodnost

Govoriti o moči misli danes ni več nikakršen bav bav. In o tem so razpredali ter to trditev znanstveno dokazovali (in to še vedno delajo) tudi številni kvantni fiziki. Preberite vsaj knjigo Božanska matrika.
Že leta 1944 je Max Planck, oče kvantne teorije, presunil svet s trditvijo, da je matrika kraj, kjer se rodijo zvezde, DNK in vse, kar je vmes. Nedavna odkritja so postregla z dramatičnimi dokazi, da je matrika, kot si jo je zamislil Planck (božanska matrika) resnična.
Zato … bodite pozorni na to, o čem razmišljate. Naj bo v vašem notranjem monologu čim več pozitivnih trditev, besed in slik. Govorim iz lastnih izkušenj … DELUJE!
A žal je okoli nas vse več ljudi, ki živijo v krču, nesrečno ujeti v preteklost ali prihodnost. Sedanjosti kot da ni. Srečo jim preprečujejo zamere (Nikoli mu ne bom odpustil. Sovražim ga! Maščeval se mu bom!), (samo)obtoževanje (Le kaj mi je bilo takrat, da sem naredil to in to? Ko le ne bi poslušal drugih … Joj, če bi imel današnjo pamet …) in omejujoča prepričanja (Nisem rojen pod srečno zvezdo. Očitno si lepega življenja ne zalužim.), ki so seveda povezana s strahom – enem od naših največjih sovražnikov. A bolj natančno o njem kdaj drugič.
Tokrat z vami delim primer pogovora npr. na ulici, kjer nekdo (oseba A) po daljšem času sreča znanko oziroma znanca (oseba B).

Po uvodnem pozdravu …
Oseba A: »Živijo. Kako si? Dolgo se že nisva videla/videli. Odlično izgledaš!«
Oseba B: »Živijo. Hvala, ampak …, kaj pa vem … A ne slišiš, da zdaj »naš letnik« umira? Kmalu bomo na vrsti mi …«
Oseba A (presliši tarnanje): »V službi si zadovoljen/zadovoljna? Slišim, da vam gre dobro. Novi posli, dobri rezultati …«
Oseba B: »Ja, nam gre res dobro. A saj veš, kako je to. Nikoli ne veš, kdaj boš ti dobil knjižico. Ne spremljaš, kaj se dogaja v našem gospodarstvu? Že jutri nas bodo morda prodali tujcem …«
Oseba A (spet presliši tarnanje): »Res se že dolgo nisva videli/videla. Otroka sta že srednješolca, a ne? Spomnim se, da sta bila zelo pridna.«
Oseba B: »Res je. Moram potrkati. Ampak … nikoli se ne ve, kdaj ju bo odneslo. Veš, sta v takih letih … Sodelavki je sin naredil že toliko sivih las. Janezov, saj ga poznaš, a ne, pa sploh noče več v šolo hoditi. Samo čakam, kdaj bosta naša pobezljala.«

Uffffff! Tudi vi poznate posameznike, ki ves čas živijo v krču in strahu, kaj bo, če bo, kdaj bo … se zgodilo nekaj strašnega? Noro! Ko bi ti ljudje vedeli, da scenarij za svojo življenjsko zgodbo v svoji glavi vsak dan, vsak trenutek pišejo sami. Sami določajo negativne junake, njihove lastnosti in usodo …
Pomagajte jim s pogovorom, priporočite jim kakšno dobro knjigo, pokažite jim način za svetlejši pogled in jih povabite na sprehod v lepši svet. Ko ga bodo spoznali, se ga naučili živeti, se ne bodo nikoli več vrnili na minsko polje nerganja, negativizma, strahopetnosti, obupa, nezadovoljstva … Ne bo jim lahko, zato jim pomagajte, jim pokažite pot, a tlakovati in utrjevati za lastne stopinje si jo bodo morali sami … In tudi zato obstajajo načini. ”