Po predavanju o komunikacijskih odvozlankah sem se pripeljala na bencinsko črpalko v istem kraju, kjer sem predavala. Ker je bila gneča, sem ustavila za avtom, v katerega je ravno teklo gorivo, a nisem izgubljala časa po nepotrebnem. Zato sem začela pisati sms in usklajevala obveznosti za naslednji delovni dan.
Nenadoma je nekdo potrkal na avtomobilska vrata.

Odprla sem okno, on pa je strogo vprašal: »Kaj ne vidite, da ste že na vrsti? Mi čakamo …« Ob tem sem pogledala naprej in opazila, da pred mano res ni več nikogar. Gospodu sem se opravičila, skočila iz avta in natočila gorivo. Nato sem odhitela (res stekla) v notranjost trgovine plačat. Hotela sem biti hitra, saj sem gospodu, ki je čakal v avtu zadaj, »ukradla« nekaj minut. A zaradi velike vrste pred blagajno ni šlo tako hitro, kot sem si želela … Ko sem tako stala pri blagajni, sem zagledala v košarici na pultu čokoladne bonbone, ki jih lahko kupiš posamezno, po enega. Kupila sem dve Mozartovi kroglici, saj sem videla, da je ob gospodu v avtu za menoj sedela sopotnica. Odbrzela sem do svojega avta ter nato še do njegovega. Situacija se je obrnila – zdaj sem jaz potrkala, on pa odprl okno na vratih avta. Pomolila sem dlan z bonbonoma proti njemu in rekla: »Izvolite. Naj bo za lepši dan. In oprostite, ker ste morali čakati.« Gospod me je pogledal in gledal ter ob tej moji gesti pozabil zapreti usta. Nato jih je raztegnil v širok nasmeh. Popolnoma razorožen.
Noro lep občutek. Spremeniti negativno v pozitivno. Razveseliti ljudi. Jim polepšati dan. V praksi pokazati, kako lahko s preprostim dejanjem in pozitivno naravnanostjo razvežemo komunikacijski vozel.
In še ena podrobnost, ki sem jo opazila, ko sem speljala, in je povezana z vesoljem, povezovanjem in prepričanjem, da v življenju ni naključij. Na registrski tablici njegovega avta je pisalo CE. Jaz pa sem naslednji dan delovno preživela prav med Celjani. Prijaznimi in motiviranimi Celjani. 

Irena