Na vsakem koraku poslušamo, da je človek največji kapital v 21. stoletju. A ta trditev sama po sebi še nima vrednosti. Največjo vrednost ima namreč res človek (tudi v delovnem okolju), a ne kdor koli in kakršen koli. Ima jo tisti, ki ga odlikujejo prave vrednote, ki ima jasne cilje in zgrajeno osebnost. Človek, ki ve, kaj hoče, a hkrati ravna v skladu z družbenimi merili. Pri tem je pomembno, da so njegove vrednote, cilji, stališča v skladu s tistimi, ki jih ima »njegovo« podjetje. Če tega ni, je vse zaman. Če mu v zasebnem življenju npr. poštenost ne pomeni veliko ali pa sploh nič, tega ne more ceniti in delovati v skladu z njo v delovnem okolju. Če v zasebnem življenju hitro obupa, nikoli ne dokonča začetega dela, je pri tem tudi površen …, je zagotovo »slika« zelo podobna tudi v službi.
Govorim o dveh jazih: javnem in zasebnem. Tisti, ki je dober igralec in spreten retorik, ima morda lahko nekaj časa dva scenarija, dve strategiji, dva pogleda na svet … A prej ko slej se javni jaz zlomi in podredi zasebnemu. To pa povzroči različne reakcije pri sodelavcih, poslovnih partnerjih, znancih, prijateljih in sorodnikih: razočaranje, jezo, žalost, privoščljivost, usmiljenje … Odvisno od vsakega posameznika.
Zato je pomembno vnašati v vsak svoj dih, gib, besedo, pogled … pristnost. Idealno je, če sta javni in zasebni jaz usklajena, da je nasmeh ob jutranji kavi v domači kuhinji enako pristen kot tisti, ki ga ima človek za pisalno mizo v pisarni.
Zato ne igrajte! »Bodite to, kar ste! Ostalih je tako in tako že preveč,« je dejal Tone Pavček. A če se vaše zasebno obnašanje ne sklada s službenimi pričakovanji, pravili in normami, ni pravega mesta za vas v takem okolju. To je namreč »tek na kratke proge«. Nekaj časa boste lahko svojo življenjsko energijo (vključno z ustvarjalno) usmerjali v dva »jaza«, a tovrstne kondicije vam bo začelo primanjkovati in maska bo začela razpadati … Poiščite si delovno okolje, v katerem boste lahko vi res vi. Če takega okolja ni, nastavite ogledalo sebi … Morda pa je čas za spremembo. Zakaj pa ne? Vse se spreminja in vsi se spreminjamo. To naj bi se dogajalo z namenom, da bi se bolje in lažje razumeli, dopolnjevali drug drugega, si ustvarjali boljši zasebni in delovni prostor. Vse to nam namreč prinaša oziroma obeta boljše, kakovostnejše življenje. Ga plemeniti in bogati. Osebnostna rast se nikoli ne konča, nima »limita«. In prav vsak dan prinaša novo svežino, omogoča rast, nudi pogoje za razvoj, preporod … Odločitev je v rokah vsakega posameznika! Življenje je namreč predragoceno, da bi bili marioneta.”