Dan kot vsi drugi. A prepojen z apokalipso stiske in prelit s sočutjem.
Mlado dekle je stegnilo roke in hlastalo za rešitvijo. Petnajstletnica je odstrinjala pajčevino pred seboj, ki pa se je zdela kot debel, kljubujoč zid. Sama ni bila dovolj močna, da bi se spopadla s težavami in spet splezala v življenje, ki si to ime zasluži.
Ampak …, kaj res nihče ne vidi njenih otožnih oči in ne sliši njenega krika? Ne, ker ne more prebiti obroča strahu pred razkritjem. Koliko časa bo še v njenem pogledu zaznati vsaj ščepec hrepenenja po lepem, veselem? Po nečem, kar se preprosto imenuje ŽIVLJENJE … Njen sicer v duši zatajeni krik je skrhana podoba v razbitem ogledalu, s soočenjem katere se dan začne in konča … Kako dolgo še?
Dan je enak dnevu; prepleten s prepiri med očetom in mamo ter njunimi pričakovanji, velikokrat celo zahtevami. Z »vizijo« za svojo hčer, bi lahko rekli.
Ta zajema uspešen vpis in zaključek srednje šole ter vpis na fakulteto, ki je vendarle zanjo najprimernejša, saj prinaša ugled, kariero in ne nazadnje denar. Ona pa sovraži življenje v koži drugega, saj ni gmota gline, ki bi jo lahko starši kot umetniki gnetli in oblikovali po svojih merilih ter pričakovanjih. Sama svoja sem, ji ves čas odzvanja v glavi. A v njene misli se nevljudno, surovo vriva opozorilni glas, ki ji prigovarja, naj starše uboga, jim ne ugovarja, saj vendarle vedno želijo njej in njeni sestri le najboljše. V kategorijo NAJBOLJŠE spadajo tudi vsi tisti priboljški, ki jih sami niso okusili.
Na razpotju stoji: naj se upogne pod težo očetovih in maminih pričakovanj ter načrtov in ju »osreči« ali posluša lastni notranji glas in naredi drugače?
Odkar se spomni, sta ji dajala vedeti, da jima je lahko hvaležna za vse, kar ima in kar je že dosegla. Torej? Kako je lahko potem tako egoistična, da dela zaroto proti njima? Rada ju ima in noče ju razočarati.
Ko ji je bilo najbolj hudo, se je zatekla k svoji psički. Ta je edina zaznala njeno stisko. Odpoljubljala je njene solze z lic in srkala njeno bolečino. Kolikokrat sta zaspali tako – z razdeljeno bolečino in onemoglim spoznanjem, da je nemočna …
Po daljšem času (dveh letih) streznitev: »Ne, ne bom ambasadorka naše družinske navidezne sreče, ker je to kičasto pročelje, ki razpada.« Vmes pa požrešen požiralnik na njivi življenja, s katerim se je spopadala, ko jo je napadal in hotel posrkati vase ter pogubiti.
Zahvaljujoč močni veri in drznosti si je sama izbrala izobraževalno in s tem nadaljnjo življenjsko pot. Odločitev je bila dokončna in minila so razglabljanja o krivdi, ki so bila še posebej močna v času iskanja njene lastne identitete, v razcvetu pubertete. Končno si je dopovedala, da ni kriva za sesutje družinske sreče. Trudila se je pomagati, jo krpati, a brez njiju, glavnih igralcev, ni šlo.
Medtem ko so se njene prijateljice ubadale z mozolji, »odvečnimi« kilogrami, nesrečno zaljubljenostjo, je ona vrtala po svoji duši, analizirala svoje ravnanje, besede, življenje. Vse zavoljo bučnih, grobih besed in tudi dejanj med očetom ter mamo, ki bi jih rada poteptala, pozabila. A ker ji ni uspelo, je to čutila kot lasten neuspeh. Prepričana je bila, da je odpovedala kot pomemben člen v verigi, zaradi katerega se ta strga in povzroči katastrofo. Sovražila je življenje, bala se je neprespanih noči, v katerih so ji rablji še bolj žugali. Pogosto je zaspala z mislijo na smrt. Enostavno si je želela, da se naslednji dan ne bi zbudila. In vsako jutro znova je doživela razočaranje. In slišala nove besede ponižanja, ki so odmevale od sten domače hiše.
Te asociacije so se občasno vračale kot po brodolomu, ko se strah za vedno zažre v tvoje možgane.
Dvomi še vedno kljujejo. V svojih mislih tehta, primerja, misel se zoperstavlja misli … Kaj jim ne bo dala največ, če se bo odločila za svojo pot, ki se ji izrisuje v sanjah že celo življenje? Ta sicer ne vodi med zvezde (kot ji prikazujejo mediji), a obeta ljubezen in razumevanje. Z omenjenima vrednotama v vseživljenjski bisagi bo ta pot zanesljiva, njena, sama jo bo gradila korak za korakom. Trdna bo, zaupanja vredna in bo zaobjela vse tisto, kar je tudi na njeni lestvici najvišje – humanost, poštenost, prijaznost, dobronamernost, vztrajnost, ljubezen …
Na izviru življenja je bila. Novega življenja, ki se je rojevalo iz že obstoječe človeške gmote. Iz nesamozavestne najstnice je rasla mlada ženska z vse bolj jasno sliko o življenju. Ali je res srečen tisti, ki posluša druge in jim sledi? Ne, prevelik je potem prepad med tvoji jazom in drugimi, ki te zasužnji doma, ko slečeš »všečnost« in se pogledaš v ogledalo.
Njenega esteticizma in antropocentrizma ni vase posrkal smog sodobnih smernic. Naučila se je zmagovati. Z lastnimi cilji in smelimi idejami. Na odru svojega življenja. V množici balastnih hlastajočih hotenj se je naučila ustaviti za trenutek ter se veseliti drobnih trenutkov, časovnih drobtinic, v katerih zmore mojstrsko ovekovečiti prijazne poglede in tople besede oseb, ki so ji blizu.
Seveda. Družinske razmere so klesale njen odnos do sveta, njene vrednote, norme, stališča. A počasi je sestavila v svoji glavi lasten mozaik življenja, ki ni bil le očetov in mamin, ampak tudi njen. Predvsem in najbolj njen. Prenehala je iskati recepte za njuno srečo, ki se je že davno razblinila kot milni mehurček, in začela končno skicirati svojo. Sicer je bil to šele osnutek, kroki, a bil je. Ta ni bil obremenjen s pogubnimi idejami in vzorci družbe, ki parajo pristne medčloveške odnose. Ne, bil je njen, nepreračunljiv, iskren in edinstven. Pa saj v tem je čar življenja, mar ne?
Pogumno in odločno se je odpravila na paberkovanje po novih življenjskih priložnostih.
Ona je zmagala. Ona je zlepila razbito ogledalo lastne samopodobe, ki narekuje in oblikuje življenje. Koliko jih v podobnih razmerah tega žal ne uspe storiti?
